Kaj imajo skupnega režiserka opere Trubadur, Stefania Grazioli, ki bo v sklopu Ljubljana festival izvedena 8. in 10. julija, ter blagovni znamki Kenzo in Moschino?

Pred kratkim ste obiskali Slovenijo. Je bil to vaš prvi obisk? In seveda, kakšen je bil vaš prvi vtis?
Da, ko sem se peljala iz Trsta in prispela v Ljubljano, sem dobila zelo dober vtis o pokrajini, tako bujni, kjer kar čutiš zelo močno povezanost z naravo in preteklostjo. Ljubljana je očarljivo mesto, ki ohranja svoje lepo staro mestno jedro nedotaknjeno in se hkrati odpira mlajšim generacijam, glasbi, umetnosti, zdi se mi popolno ravnovesje. Ljubljana je živahno, sveže in prijazno mesto.

Vašo opero Trubadur bomo kmalu videli v Ljubljani. Kaj bi rekli, kaj je cilj gledališča v času, ko nas je večina priklenjenih na ekrane in brskamo po hitrih vsebinah?
Gledališče je prostor, kjer najdemo in potlačimo strasti, čustva, čutna doživetja, ki pripadajo človeški naravi. Je prostor, kjer lahko gradimo čarobnost in čudenje, kjer še vedno velja pravilo popolnega in vseobsegajočega poslušanja, sebe in drugega, poslušanja, ki presega uho in pogled.

Menite, da bi morali tudi gledališki režiserji uporabljati družbena omrežja, da bi se približali občinstvu?
Seveda so družabna omrežja ta hip zelo aktualna, informacije velikokrat potekajo skoraj izključno preko družbenih omrežij, tudi sama najdem veliko pomembnih informacij v medijih in jih uporabljam, vendar moramo tudi ostati, kot pravim hčerki "z nogami" na tleh". Ne smemo pozabiti na temeljni pomen globoke kulturne rasti novih generacij, ki poteka še danes, s poglobljenim študijem in izkušnjo umetnosti ter nastopanjem v živo.

Kakšen proces poteka, preden se odločite za režirati novo produkcijo? Kako se odločite, katero predstavo boste postavili na oder?
Pogosto so opere naročene; ni režiser tisti, ki izbere, katero opero bo delal.
Novembra so mi na primer naročili režijo "Traviate" v Maggio Musicale. To ni bila moja izbira, vendar sem ta predlog z velikim veseljem sprejela.

Je bila režija Trubadurja zahtevna? Ste jo dolgo pripravljali?
Priprava produkcije traja mesece, včasih leta. Za to produkcijo Trubadurja mislim, da je prvotni režiser več mesecev delal na libretu in sceni.

Kaj vam je bilo v procesu nastajanja produkcije najbolj všeč?
V tem najbolj uživam, tako v kreativni kot operativni fazi. Recimo operativna faza mi je ljubša, saj sem na odru, ki je dom moje duše, in delam s čudovitimi ljudmi, pevci, tehniki, dirigentom. Vidim, kako se opera in uprizoritev rojevata in oblikujeta, se spreminjata, razvijata in postajata celovita umetnina ob prvi izvedbi. To je zelo močno čustvo.

Pri produkciji ne sodelujejo samo pevci in režiser. Katere vloge so še pomembne za postavitev opere? Uprizoritev opere je precej kompleksna operacija, ki zahteva sodelovanje skupin strokovnjakov z zelo različnih in heterogenih področij. Na primer, tu so igralska zasedba, pevci, potem posebni nastopi, statisti, zbor in vsi odrski delavci, rekviziteri, tehniki, ki premikajo celoten odrski stroj, inštruktor, šivilje, skratka majhen svet, ki deluje v sozvočju, tako kot orkester, vse z namenom da vsak večer ustvari čarobnost gledališča.

Marsikdo se verjetno ne zaveda, koliko vaj je potrebnih, preden predstava zaživi na odru. Natančneje, Trubadur?
Za Trubadurja so vaje trajale približno mesec dni, pred tem pa so bili meseci priprave scene, tlorisov, kostumov. Trubadur razkriva univerzalne teme - ljubezen, maščevanje, smrt.

Ste katero od teh tem posebej izpostavili?
Verjamem, da je od vseh teh čustev najmočnejše Azucenino čustvo, razpeto med njeno materinsko ljubezen do Manrica in njeno obsedenostjo z maščevanjem za materino smrt. Hčerko, ki želi maščevati svojo mater, vendar ker je tudi sama mati, ta obsedenost ne more drugega kot se izničiti, ker je v popolnem nasprotju z njeno materinsko ljubeznijo do Manrica, ki mimogrede niti ni njen pravi sin. Vzgajala ga je z vso materinsko ljubezenijo, ki jo premore in on je tisti, ki ji na drugi strani vrača to brezpogojno ljubezen.

Kako ste doživeli Trubadurja? Na katere vidike ste se najbolj nanašali in kateri vam je predstavljal največji izziv?
Mislim, da je to precej preprosta opera za uprizoritev, malo je zborovskih trenutkov, predvsem pa je ta produkcija zelo linearna, zelo skladna z libretom in partituro.

V kolikšni meri ste v produkcijo vključili osebne prvine in lastne izkušnje?
No, to je zelo dobro vprašanje. Vsako delo se na nek način dotika osebnih izkušenj. Na poseben način zame to delo ostaja povezano z občutkom materinske ljubezni, skrbi, zaščite do otrok. V tem času je moja hčerka odšla na delovno izkušnjo v tujino in zavedam se, kako zelo pogrešam to povezanost z njo, fizično in psihično.... ampak tako je, otroci odrastejo in morajo leteti.... tako kot Manrico zapusti mamo, da bi odšel k Leonori in se z njo poročil.

Napol v šali: so ženske res vzrok vseh vojn in spopadov?
Ahahaha, včasih ja, recimo raje, da so ženske pogosto žrtve same sebe. Povzročajo težave, potem pa plačajo posledice, najprej one! In težave so večinoma povezane z njihovo potrebo po ljubezni in občutku ljubljenosti. Običajna, lepa in zapletena zgodba...

Preizkusili ste se tudi v igralstvu. Katera vloga se vam zdi bolj zahtevna – igralca ali režiserja?
Zame so komične vloge najtežje, sem dramska igralka, moja vizija je dramatična, čeprav se v življenju rada smejim in šalim, sem ironična in rada se zabavam, a komične vloge mi gredo tako slabo !!! Ker je za komedijo potreben prav poseben gledališki ritem, nekaj, kar človek nosi v sebi. To je prirojen talent, ki ga potem lahko izpopolnjuješ s tehniko in izkušnjami.

Katere lastnosti so po vašem mnenju ključne za dobrega režiserja?
Dober režiser je zame oseba, ki je pripravljena prisluhniti in sodelovati. Oseba, ki je velikodušna, tolerantna, disciplinirana, a tudi zelo odločna in se zaveda, kaj deluje na odru. Empatija je ključnega pomena, ker usklajuješ veliko ljudi (približno 200/300 ljudi med tehniki in umetniki), zato je ključnega pomena, da znaš poslušati, pa tudi, da se znaš odločati sam. Prisluhnite nasvetom, razmislite in nato sledite svojemu občutku in temu, kaj je najboljša umetniška izbira za vas in za ekipo.

Predvidevam, da mora biti dober režiser tudi načitan in literarni poznavalec. Kaj radi berete?
Rada preberem vse, kar se da. Žal moram z obžalovanjem priznati, da že nekaj let berem veliko manj, vendar me delo vedno vodi k temu, da veliko študiram, berem, se učim. Vedno se počutim kot študentka in sem zelo radovedna, ja, tudi to je zelo pomembno.

Vam je glede na to, da ste rojeni v Italiji, pri srcu tudi moda? Ste radi v koraku z modnimi trendi?
Moji starši so imeli majhno oblačilno podjetje, izdelovali so za zelo pomembne oblikovalce kot so Kenzo, Moschino ... tako da se spominjam odraščanja ob tkaninah, šivalnih strojih. Šivati ​​na profesionalni stroj sem se naučila pri 7 letih in zelo rada sem poleti, med šolskimi počitnicami delala v podjetju. Videla sem kako se oblačila rojevajo, jih likajo, krojijo blago in kako rastejo. Danes krojaški oddelek ostaja moj najljubši oddelek in čeprav sploh nisem modna oblikovalka, mi je zelo všeč ko skrbno izbiram kostume, se dotikam blaga, vedno se trudim izbrati elegantno, a tudi udobno.

Kakšno modo lahko pričakujemo v Trubadurju?
Kostumi Luigija Perega so lepi, prefinjeni, hkrati pa ohranjajo klasične linije.
Še posebej Leonorine, zelo elegantne, svila, neotipljivi tili. Barve so tiste, ki predstavljajo velike strasti, ogenj in pepel. Bela in siva, magenta rdeče ... 

Fotografije: Michele Monasta

Preberite še: "Saj ni res, pa je!" 78-letna oskarjevka Helen Mirren ujeta med vožnjo na podzemni železnici v ultra šik stajlingu, ki odvzame najmanj 20 let!

Priporočamo tudi: Iz revije: Dnevnik socialnega metulja oz. mlade ženske, ki prijateljstva ceni tako zelo, da njen urnik poka po šivih

Novo na Metroplay: "Oglaševalci imamo ogromno odgovornost do jezika!" | Medeja Kraševec Žnidarec