Gledališka predstava, Križanke, Ljubljana, od 1. do 3. septembra ob 20.30 uri.
Po premieri v Španiji in gostovanjih na tujih odrih bomo lahko tudi pri nas v okviru ljubljanskega poletnega festivala videli predstavo Barok priznanega režiserja Tomaža Pandurja.
Po motivih romana Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa in drame Kvartet Heinerja Müllerja jo je za oder priredil skupaj z Darkom Lukićem. Pandur je tudi tokrat okrog sebe zbral mednarodno zasedbo in tako poskrbel za spoj različnih energij. Tomaž Pandur je na poti med Brioni, kjer je pokazal Kaligulo, in Koprom, kjer je gostoval s Tesla Electric Company, odgovarjal na vprašanja za Elle.
Barok je nastal ob 30-letnici madridskega kulturnega centra. Kako se je porodila zamisel, da obletnico proslavijo z vašo predstavo?
Preprosto gre za nadaljevanje mojega ustvarjanja v Španiji. Po premieri Dantejevega Inferna in celovečernega baleta Alas z Nachom Duatom je to moja tretja velika španska gledališka produkcija.
V njej ste združili slovensko-špansko-hrvaško ustvarjalnost. Kakšen izziv je bil to za vas? So se pri tem kazale razlike ali ste se zlili v eno energijo?
Moja ekipa je kot vedno res mednarodna, igralski ansambel pa v celoti španski. Teater je že sam po sebi zlitje različnih ustvarjalnih energij; energij, ki se privlačijo, dopolnjujejo, osmišljajo – energij, ki se ljubijo. Ustvarjaš lahko le iz čiste ljubezni.
V predstavi nastopa tudi Blanca Portillo, ki smo jo med drugim videli v Almodóvarjevem Volverju. Za španski časopis El Pais ste izjavili, da vam je bila velik navdih pri ustvarjanju. V kakšnem smislu?
Evropski mediji Blanco Portillo označujejo za čudežno igralko, kot ‘fetiš igralko Španije’ ali ‘igralko nove dobe’. Ali kot špansko Meryl Streep. Zame je Blanca veliko več. Je igralka, ki vrača vero v moč gledališča, ki na odru ali na filmu preprosto govori resnico. Globoko in prefinjeno.
Barok naj bi vam po navedbah El Paisa odprl novo obzorje na profesionalnem in umetniškem področju.
Vsaka nova predstava odpre nova obzorja, nove svetove. Z vsako novo predstavo se na novo rodiš … To še posebej velja za to predstavo, saj je tako tiha in lepa in zelo, zelo osebna. Baročna in minimalistična hkrati. Velik mednarodni uspeh predstave pa res že prinaša nove umetniške projekte in ponudbe.
V čem je Tomaž Pandur danes, ko gre za mednarodni projekt, drugačen od tistega ob prvi uspešnici Šeherezada iz leta 1989 za SMG?
Doživite Barok 1., 2. ali 3. septembra v ljubljanskih Križankah in mi vi povejte. Moje predstave so vedno pametnejše od mene. (smeh)
Barok se dogaja v obdobju francoske revolucije. Zakaj? Kakšno vzporednico vidite z današnjim časom?
Je predstava, ki temelji na slovitem Laclosovem ljubezenskem romanu v pismih z naslovom Nevarna razmerja. Gre za svet, ki zunaj poka po tisočletnih kovanih šivih, znotraj pa pod dotiki strahu in lepote. Tragična ljubezenska zgodba markize de Merteuill in vikonta de Valmonta, ki jo tudi danes lahko doživimo v vsej njeni lepoti in polnosti.
Je oblika predstave – bogati kostumi, nenavadna scenografija, avtorska glasba – lahko tudi njeno sporočilo?
Oblika predstave je le logična posledica aktivne misli, s katero se predstava napaja. Posledica duha, atmosfere, emotivnih matric … Izjemna izvirna glasba slovenskega dua Silence, s katerim sodelujem že nekaj let, to potrjuje na najboljši možni način. Misel predstave je izražena v vseh senzoričnih in senzitivnih plasteh.
Za sabo imate premiero v Madridu in številna mednarodna gostovanja. Kaj pričakujete od ljubljanske?
Zelo se veselim gostovanja v Ljubljani. Tukaj živijo gledalci, s katerimi sem delil največ gledaliških sanj! To je prvo gostovanje kakšne moje predstave iz španskega ciklusa v Sloveniji, zato je vabilo Darka Brleka in ljubljanskega festivala toliko bolj dobrodošlo.
Pripravila Hermina Kovačič
Fotografija promocijsko gradivo
ELLE september 2008
