Beseda »cabello« v španskem jeziku pomeni lasje. 22 metrov in 11 centimetrov je njihova dolžina, ko nekaj let po smrti odprejo krsto deklice Sierve Marie in z grozo ugotovijo, da so ji lasje po smrti rasli naprej.
Gre za motiv iz dela O ljubezni in drugih demonih kolumbijskega pisatelja, publicista in aktivista Gabriela Garcie Marqueza.
Nenavadna zgodba je navdihnila avtorico; plesalko, koreografinjo in hispanistko Ano Pandur, ki se vrsto let posveča preučevanju in plesanju flamenka. K sodelovanju je povabila priznane ustvarjalce: kontrabasista Roberta Jukiča in kitarista Vita Marenčeta, gledališkega in filmskega režiserja Matjaža Latina, dramaturginjo Andrejo Kopač in koreografinjo Rosano Hribar. Delo velikega Marqueza tako pomeni izhodišče za plesno-gledališko predstavo, ki temelji na gibih flamenka, na konceptu magičnega realizma ter besedilih bluesa in flamenka, v ozadju česar je človek, ki si prizadeva za boljše življenje.
Cabello 22,11 je zato tihi glas človeka, ki ihti na robu ulice, je osamljena pesem dekleta v okolju, obsedenem z demoni, je prilika o absurdnosti časa in grozeči moči institucije. Tisto, česar ponižanim in razžaljenim ni mogoče vzeti, so njihov ponos, njihova pesem in lasje, ki tudi po smrti rastejo naprej ...
Premiera plesno-gledališke predstave Cabello 22,11 bo 4. marca ob 20.00 v Štihovi nagradi Cankarjevega doma, ponovitvi pa bosta na sporedu 6. in 7. marca ob isti uri.
