Ko služba postane tudi družba

Pisarniška prijateljstva so nekoč veljala za nevarna. Izmenjavanje mnenj o višini plače ali delitev ananasa za malico naj bi sprožilo plaz negativnih posledic – od kršitve zaupnosti do zmanjšane produktivnosti, očitnega favoriziranja in brbotajočih zamer. A danes se o tem razmišlja drugače.

V bistvu prav nasprotno – zdaj začenjamo verjeti, da je prijateljstvo v službi celo koristno.

To spremembo v mišljenju lahko pripišemo dejstvu, da se pogosto dela tudi deset ur na dan (vsekakor pa najmanj osem oziroma se domov vrnemo nekje po 17. uri), kar pomeni, da ljudje večino dneva in s tem tudi življenja preživimo v službi. Koncept delitve med delom in zasebnim življenjem na tem mestu torej izgubi smisel.

Le kako nam še ostane kaj časa v dnevu za gojenje prijateljstva v zasebnem življenju? Če imamo družino, prijatelji še prej potegnejo kratko. 'Pisarniški prijatelji' so potemtakem rešitev, nekakšna presečna množica med službo in zasebnostjo, ki nam pomaga preživeti dan, ne da bi pregoreli zaradi dela in stresa ... Rečemo lahko, da so nekakšna motivacija.

In res: raziskava, ki so jo izvedli v ZDA, je pokazala, da prijateljstva na delovnih mestih povečujejo zadovoljstvo zaposlenih za kar 50 odstotkov. In, nasprotno, le deset odstotkov delavcev se počuti srečne na delovnih mestih, ko so njihovi odnosi s sodelavci strogo profesionalni.

Ko vam sodelavka, potem ko ste po e-pošti dobili resnično neprijeten odziv šefa, ponudi ramo ali vsaj ušesa za izliv čustev ali ko greste po neznosno težkem tednu v petek po službi z njo na kozarček vina, se prek skupnega smisla ustvari vzdušje tesne prepletenosti – češ, skupaj smo v tej vojni, ne glede na vse. To je potrdila tudi raziskava, ki so jo v letu 2014 opravili na poslovni mreži Linkedln: 46 odstotkov ljudi po vsem svetu trdi, da je občutek pripadnosti in solidarnosti pomemben za njihovo motiviranost na delovnem mestu.

Christine Riordan, profesorica menedžmenta na univerzi v Kentuckyju, je na blogu Harvard Business Review v prispevku Vsi potrebujemo prijatelje na delovnem mestu zapisala, da je ustvarjanje prijateljskih vezi v službi podobno vojnemu tovarištvu. »Raziskave so pokazale, da vojaki med misijami tvorijo močne prijateljske vezi, ker verjamejo v njene namene, se zanesejo drug na drugega in si kot ekipa delijo dobro in slabo,« je zapisala.

»Skratka, tovarištvo spodbuja lojalnost skupini, posledica skupne predanosti delu pa sta tudi disciplina in učinkovitost na delovnem mestu.« Oren Shoshan, psiholog svetovalec, ki ima svojo agencijo za zaposlovanje, se strinja: »Eden od glavnih vzgibov za močno notranjo motivacijo – to je motivacija, ki prihaja iz nas in ni povezana z zunanjimi dejavniki, kot je denar – je občutek pripadnosti. To, da imamo na delovnem mestu prijatelja ali dva, ga v nas vzbudi, rezultat tega pa je večja produktivnost.«

Kirurginja Tajda, 33, se lahko v službi vedno zanese na svojo kolegico Julijo. Njuno prijateljstvo je vzklilo, ko sta se skupaj pritožili nad težkimi izmenami, ki niso bile dobro premišljene in so terjale celega človeka ter cele dneve in noči, preživete v bolnišnici, kar je vsekakor negativno vplivalo na njuno zbranost pri delu. »Ko sva se skupaj borili za isti cilj, se je najina vez po hitrem postopku krepila ...« pravi. »Res dobrodošlo je imeti v bližini nekoga, ki dejansko razume, kaj se dogaja na delovnem mestu. Že to dejstvo je tako velika uteha, da prijateljstva od tu naprej res ni težko razviti. Julija je postala tista oseba, ki sem jo poklicala, kadar je na primer čez noč zbolel moj otrok in sem urgentno potrebovala nadomeščanje; počasi pa je postala tudi oseba, ki sem jo poklicala, ko sem potrebovala le malo pošimfati čez bolnišnično vodstvo – ali pa čez moža – da se je napetost v meni lahko sprostila.«

Prijateljstvo na delovnem mestu pomeni, da imate pri roki vedno nekoga, ki vam dejansko pomaga pri delu, hkrati pa je to nekdo, s katerim se lahko v času kosila za sprostitev pošalite ali na hitrico 'izpraznite' morebitno nabrano nezadovoljstvo, da je po tem spet lažje prijeti za delo. Delovna mesta, kjer se sklepajo prijateljstva, pa, kot rečeno, ne koristijo samo zaposlenim, temveč tudi delodajalcem, saj se posledično krepijo občutek pripadnosti in lojalnosti, učinkovitost, motiviranost ter produktivnost.

Nezadovoljstva je vsekakor manj, saj se marsikaj sprosti že skozi besede in se negativni občutki ne kopičijo v zaposlenih. Vse to je torej tako tehtno, da z lahkoto ovrže zastarelo teorijo, da služba ne sme biti družba, ker naj bi bilo to slabo za posel. Če ste morda še vedno ena izmed zagovornic ideje, da mora biti vaše zasebno življenje strogo ločeno od službenega, pa pomislite na poplavo team buildingov v zadnjih nekaj letih. Team buildingi so res postali zelo popularni. Se vam ne zdi, da se te skupne dejavnosti za službeni tim oziroma ekipo organizira z enakim namenom?

Poleg tega, da delamo po cele dneve in se tako hočeš nočeš zbližamo z nekom, s katerim preživimo največ časa, lahko prijateljevanje v službi pripišemo tudi vse bolj sproščenemu vzdušju na delovnih mestih. »Delovna mesta so postala precej manj hierarhična, kot so bila na primer še pred petimi leti,« pravi Shoshan. To pomeni, da je tam več priložnosti za gradnjo trajnega prijateljstva celo med zaposlenimi in njihovimi nadrejenimi.«

Priložnostni pogovor z nadrejenim izven delovnih ur je v preteklosti lahko pomenil konec vaše kariere, danes pa raziskava, ki so jo opravili na Linkedlnu, kaže, da 28 odstotkov delavcev (kar je skoraj eden od treh) svojemu šefu/šefinji poroča o zadevah, nepovezanih z delom. Seveda je na tem mestu dobro, da so še vedno postavljene določene meje, saj ni čisto vsaka domačnost z nadrejenim neškodljiva in sprejemljiva (pogovor o družinske krizi je na primer še povsem na mestu, o vaših seksualnih podvigih pa že veliko manj). Kakorkoli, tudi ti odnosi so danes precej bolj sproščeni, kot so bili včasih.

Shawn Achor, avtor raziskave o sedmih psiholoških načelih, odgovornih za uspeh pri delu, je odkril, da imajo ljudje, ki se družijo znotraj pisarn in organizirajo skupne družbene dejavnosti v prostem času, tudi 40 odstotkov več možnosti, da bodo v dveh letih napredovali. »Morda se zdi nepošteno, a kolikor na delovnem mestu daš, toliko to tudi neposredno vpliva na to, koliko dobiš nazaj,« pravi.

Simona, 41, strokovnjakinja za marketing, zaposlena v veliki oglaševalski agenciji, je bila ena od tistih, ki je imela do ekipe, s katero je delala, ves čas določeno distanco. »Drugi so se med delom šalili, kar se je meni zdelo povsem nedopustno, češ da na ta način ne moreš ostati zbran; v delovnem času in izven njega so skupaj z vodjo hodili na kavice in kosila, poleti so se pri katerem od njih dobili na pikniku in tako dalje, jaz pa sem ostajala ves čas zaprta vase, osredotočena le na delo, ki sem ga opravljala.

Nekega dne, ko je naša vodja odhajala na porodniški dopust, so namesto nje postavili kolegico iz ekipe, ob čemer sem čutila veliko krivico. Bila sem zelo pridna in učinkovita, pri svojem delu vedno uspešna, pa sem ostala praznih rok. Čez čas sem dojela, da je sodelavka naredila velik vtis, ko je v sproščenem vzdušju ob kavici razlagala o tem, kako zelo mar ji je za prihodnost agencije, ter hkrati skupaj s timom ob srebanju črne tekočine iskala nove rešitve, ki bi lahko podjetju zagotovile še večji uspeh.

Ko sem pomislila nase, kako tiho sedim za svojo pisalno mizo in nikogar niti ne pogledam v oči, sem dojela, da sem s tem dajala vtis, da mi ni dovolj mar za dobro timsko delo, za vzdušje, znotraj katerega je mogoče s kresanjem mnenj doseči še boljše rezultate, da sem se izolirala in obnašala, kot da ne čutim nikakršne lojalnosti. Ko sem to dojela, uzavestila in ponotranjila, sem počasi spremenila svoje 'tradicionalno' mišljenje in se začela odpirati novim možnostim. Postala sem bolj družabna.«

V vsakem primeru je pomembno ujeti pravo ravnovesje med osebnim počutjem in profesionalnostjo. To ni tako zelo težko, če le upoštevamo nekaj preprostih pravil. Prvič: sodelavcem se razkrivamo počasi; sprva 'tipamo teren', dokler nismo res stoodstotno prepričani, da jim lahko zaupamo tudi določene delikatne informacije, kot je naša želja po napredovanju. Drugič: ves čas se zavedamo, da se o nekaterih stvareh res nikoli ne razpravlja v delovnem času. Temo o tem, koliko ljubimcev vas je v življenju razočaralo, raje prihranite za prosti čas. In tretjič: če pride do nesoglasij, se odzovemo zrelo – s pripravljenostjo na pogovor in iskanje rešitev.

5 stvari, ki jih ne rečemo (vsaj ne na tak način), če želimo biti prijateljica sodelavki

• »Ne, ne utegnem, žal, to ni moje delo.«
• »Ne bom se pridružila darilu za Anin rojstni dan, ne poznam je dobro.«
• »Joj, kako si zasmradila pisarno s svojim kosilom. Je to sploh užitno?«
• »Poglej, tvoje datoteke vsak dan bolj polzijo na mojo stran mize.«
• »O, a tako, spet greš točno ob uri domov?«

Prevedla in priredila: Nina Pretnar

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc