Ko izgubimo ljubljeno osebo, se nam po navadi življenje obrne na glavo, tla pod nogami se nam porušijo … vse postane drugačno. - KRISTINA KOSMAČ
Življenje, ki smo jih poznali do takrat, se spremeni, čeprav nekaj v nas želi ohraniti občutek, da lahko živimo dalje enako ali zelo podobno kot prej. Postopoma spoznavamo, da je res vse drugače, sploh če smo izgubili osebo, ki je bila za nas zelo pomembna.
Žalovanje je tisto, ki nas naravno pelje po poti soočanja z izgubo – izgubo bližnjega, ki je nenadomestljiv. Skozi proces žalovanja lahko zaznavamo spreminjanje našega doživljanja izgube. Zelo verjetno, da občutimo šok, v katerem se ne zavedamo čisto dobro, kaj točno se je zgodilo, zamegljen je lahko občutek, da je izguba dokončna ali pa imamo občutek čakanja, da se bo oseba, ki smo jo izgubili, vrnila. Tudi intenzivni občutki jeze, nemoči, žalosti, brezupa, ki se izmenjujejo z občutenjem otopelosti, so pogosto tisti, ki nas spremljajo na poti soočanja z izgubo.
Pomembno je, da sprejmemo in si dovolimo občutiti vsa čustva, ki se pojavijo.
Dobro je, da jim namenimo pozornost, da se lahko njihova intenzivnost v varnem in ljubečem prostoru našega srca ali kroga ljudi, ki jih zaupamo, zmanjša in začne ustvarjati prostor za mir in ljubezen. Ta proces lahko traja od nekaj mesecev do več let, odvisno od vsakega posameznika, odnosa, ki smo ga imeli z umrlim, načina smrti in še marsičesa, kar naredi vsako izgubo edinstveno. Ne moremo in ne smemo se primerjati z drugimi.
Najpomembnejše, da si vzamemo čas - da ne hitimo, da kar se da umirimo pričakovanja do tega, kako bi moralo biti, prisluhnemo sebi in sledimo temu, kar nam prinaša vsak dan, vsako obdobje posebej.
Dobro je, da vsak zase poiščemo načine, ki nam pomaga iti skozi izgubo. Lahko so to neke čisto drobne stvari, ki jih vnesemo v svojo vsakodnevno rutino ali pa se jih poslužimo, ko to začutimo. Nekaj možnosti, ki nas lahko podpre v času žalovanja, je:
- Opustimo za nekaj časa vse nenujne stvari ali stvari, ki lahko na kakršen koli način počakajo: Čeprav bi radi nadaljevali s svojim običajnim življenjem, morda se celo zamotili, da bi na izgubo vsaj nekoliko pozabili, velja poskusiti, da za nekaj časa opustimo to, kar lahko, in ta čas namenimo žalovanju. Postopoma se bomo, ko bo čas za to, zopet vrnili v svojo običajno rutino in nadaljevali z obveznostmi, ki nas čakajo.
- Dovolimo si čutiti in čustva izražati: Včasih se nam od vsega čustvenega doživljanja, sprašujemo, ali smo sploh še "normalni". Brez skrbi, vsa nihanja v razpoloženju in intenziteti čustev so zelo pogosta in ne pomenijo, da je karkoli narobe. Ker po izgubi nič ni enako, kot je bilo prej, je normalno, da spremembe spremljajo čustva, ki nam pomagajo, da lahko na nov in ustrezen način poskrbimo zase.
- Udeležimo se podporne skupine ali pogovora pri strokovnjaku: Nič ni narobe, če začutimo, da sami ne zmoremo ali da bi nam bilo lažje prehoditi pot žalovanja ob podpori strokovne osebe ali skupine ljudi, ki se tako kot mi sami, soočajo z izgubo. Včasih nam občutek, da nismo sami, povrne vire moči in nas okrepi z zaupanjem, da bomo zmogli.
- Si privoščimo nekaj sproščujočega: Poskrbeti zase, se imeti lepo, se nasmejati je lahko zdravilno. To ne pomeni, da izgubo zanikamo, ampak da si dovolimo sprejemati življenje z vsem, kar je – lepoto in bolečino. Na ta način si tudi damo dovoljenje, da lahko bolečino, ki spremlja izgubo preobražamo ter počasi in postopoma zaživimo življenje, ki ima smisel.
- Zaščitimo se pred ljudmi, ki nas ne razumejo: Zavrniti druženje z ljudmi, ob katerih se v času našega žalovanja ne počutimo sproščene in razumljene, je dovoljeno in včasih nujno potrebno. Reči "ne" in s tem zavarovati najranljivejše dele sebe, nam pomaga na zdrav način poskrbeti zase in si omogočiti, da žalujemo.
- Pogovarjajmo se z ljudmi, ob katerih se počutimo sprejete: Pogovor in druženje z ljudmi, ki so doživeli podobno izkušnjo ali z ljudmi, ki vidijo in razumejo našo stisko, nam pomaga, saj z njimi lahko o svojem doživljanju govorimo. Poleg tega se ob njih tudi sprostimo in začutimo bližino, povezanost in veselje, ki celi rane naše izgube.
Zelo dragoceno je lahko tudi, če ohranjamo spomin na umrlega na nam ljubi način. Pri tem lahko uporabimo tudi svojo ustvarjalnost ali pa način, ki bi bil blizu pokojnemu. Nekaj idej, ki nam lahko pomaga izgubo na nov način umestiti v naše vsakodnevno življenje, je:
- Napišemo pismo umrlemu: Z bližnjim, ki smo ga izgubili, navežemo ali ohranjamo stik preko pisem, ki mu jih napišemo. V njih lahko izrazimo karkoli želimo in čutimo. To nam da občutek, da se odnos, čeprav na drugačen in ne fizičen način, nadaljuje. Pisanje pisma je lahko tudi pomembno, ko se od bližnjega nismo mogli posloviti ali pa je v našem odnosu ostalo kaj takega, za kar imamo občutek, da ni bilo izrečeno.
- Zabeležimo spomine: Če imamo fotografije ali kaj drugega, kar nas spominja na umrlega, to shranimo na posebno mesto, naredimo album ... V obdobju prebolevanja izgube nam je ohranjanje spomina lahko v pomoč pri prihajanju v stik z občutki in pri predelovanju izgube. Trajen spomin je tudi nekaj oprijemljivega za našo ljubezen, ki jo čutimo do bližnjega, ki smo ga izgubili.
- Obeležimo obletnico: Vsako leto se lahko spomnimo obletnic, ki so povezane z umrlim. Lahko je to rojstni dan umrlega, dan smrti ali kakšen drug poseben dan, ki nas povezuje. Na dan si zavestno vzamemo čas za stvari in dejavnosti, ki bodo naredile ta dan drugačen, lahko celo prazničen.
- Pogovarjamo se o umrlem z bližnjimi: Če čutimo, da želimo se lahko o umrlem večkrat pogovarjamo s svojimi bližnjimi, sploh s tistimi, ki so ga tudi poznali in imamo z umrlim skupne spomine. Obujanje spominov lahko prikliče lepe občutke, prav tako pa tudi bolečino. Oboje je v redu, saj tako to, kar je v nas, najde svoj izraz v svetu zunaj nas.
Smrt je še vedno tema, o kateri se večinoma ne radi pogovarjamo, a vsak, ki ima izkušnjo izgube ve, da je bila smrt zanj na tak ali drugačen način pomembna in ne nekaj, na kar bi sčasoma pozabil. Smrt ni nekaj, kar bi se zgodilo in potem nikoli več ne bi nanjo pomislili. Tudi če o tem ne govorimo, se izgube večkrat po tihem spominjamo in o njej razmišljamo.
Zato potrebujemo razviti in ohraniti spoštovanje do smrti, do izgube naših ljubljenih.
Šele tako damo možnost bolečini, da je videna in skozi proces žalovanja preobražena. Spoštovanje nas dela človeške, sočutne in odprte, da zmoremo prisluhniti sebi ali drugim, ki so nekoga izgubili. Če prisluhnemo, se ustvari vez, ki zdravi, tolaži, vliva novo upanje, predvsem pa občutek življenja, v katerem je navkljub bolečini izgube, prostor za ljubezen. Ja, žalovanje nas na koncu pripelje točno do sem – do ljubezni.
Zato si dovolimo stopati po poti žalovanja, čeprav so koraki boleči. Pot jih mehča in jih dela lahkotnejše, sčasoma pa jih preobrazi v korake ljubezni, ki nam vračajo moč in veselje ter nas vodijo v življenje, ki je še bolj polno in živo kot kdaj koli prej.
Napisala Kristina Kosmač, pecializantka psihodinamske psihoterapije in mag. teologije.
Fotografije: Osebni arhiv
Preberite še: Kako se spopadati z anksioznostjo
Priporočamo tudi: Tesnobni? Ne skrbite, tako si lahko pomagate
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc