Iz revije: Zakaj ženska ne more napisati vodnika po moških

N očem biti neokusna, pa vseeno moram enkrat to povedati naglas. Zato mi oprostite nespodobnost, če vas vprašam: Se tudi vam zdi, da je preveč moških (ne glede na inteligenčni kvocient, izobrazbo, status, starost) navdušenih nad svojimi obredi iztrebljanja in včasih celo nad spuščanjem vetrov? (Skoraj tako kot nad izpušnimi cevmi kakšnega res dobrega cestnega športnika.) Včasih sramežljivo potihoma, včasih pa povsem transparentno in ponosno, kot bi bil to ultimativni dokaz moškosti. Ko nastopi čas za njegovo veliko potrebo, se vse druge potrebe potuhnejo in svet se ustavi. Skorajda si ne upam hoditi mimo toaletnega prostora, da ne bi zmotila tega zanj svetega dejanja oziroma procesa. Včasih se mi je zdelo, da gre le za neke vrste oddih (od mene in otrok pa tudi od zunanjega sveta), male počitnice, ko ga ne sme nihče motiti, da si on – ironično, medtem ko se prazni – polni baterije. Toda potem sem kmalu dojela, da je morda več kot to.

Preberite še:

• Čim pridobi kakšen kilogram, se posluži te diete: Z dieto Cindy Crawford lahko izgubite do 5 kg v 7 dneh, idealna pa je za ženske nad 40 let
• Ali se v vašem datumu rojstva ponavljajo številke? Dve številki privlačita srečo in bogastvo

Naredila sem celo eksperiment, da bi to dokazala. Seveda sem upala, da bo moja študija domnevo ovrgla, a jo je na žalost potrdila. Tistega dne, se pravi na dan preizkusa, je bil on ves namrgoden, po hiši je hodil, kot da tam živimo sami zločinci, on pa nas mora spraviti s poti. Še enkrat sem v mislih preletela prizor iz filma Butec in butec, ki ga – mimogrede – organsko ne prenesem gledati (ko eden od butcev pri simpatiji zamaši stranišče), potem pa sem napeljala na to, ali se ga spomni … Res bi raje videla, da se to ne bi zgodilo, a na usta se mu je prikradel nasmešek. Vsemu sitnemu in nejevoljnemu, takoj ko sem omenila prigodo z vecejem.

Hipotezo mi je za nameček potrdila še znanka. Hitela je na govorilne ure, ker naj bi njen sin v petem razredu prevečkrat uporabil besedo kakec (predvidevam, da je bila ta beseda v resnici drek, a vseeno se moramo malo delati fine). Ko ji je učiteljica vztrajno dopovedovala, da je njen otrok obseden z vsem, povezanim z iztrebljanjem, jo je znanka prekinila s stavkom: "Oprostite, meni se to ne zdi nič čudnega glede na to, da tudi njegov oče še vedno zelo rad razpreda o tem."

Spomnila pa sem se še izjave znanega Slovenca (mislim, da je šlo za komika, malo sem že pozabila, ampak to bi bil olajševalni podatek), da bi se ženski moralo dobro zdeti, če moški ob njej prdne. Kajti to pomeni, da se je ob njej toliko sprostil in – pomembneje – da jo sprejema (v svoj svet). Bi katera kaj komentirala?

Analiza v tem prispevku ni mogoča, ker niti ne vem, kje naj bi našla vire odgovorov o tem, zakaj moške intrigirajo iztrebki in zakaj so ponosni na svoje prdce (medtem ko se držim za nos in kolnem, se on reži kot otrok). Tega odgovora nisem našla niti v knjigi Moški možgani avtorice Louann Brizendine, kjer je podrobno predstavljen vpliv spolnih hormonov na moške možgane, niti v raziskavah, ki so že dokazale razlike v možganih med spoloma, te pa niso bile ugotovljene samo v hipotalamusu, temveč tudi v drugih delih možganov, kot je na primer amigdala.

Sem pa našla odgovor, zakaj povprečno bolje vozijo od nas, žensk. Ne, to ni zato, ker so se vse otroštvo igrali z avtomobilčki namesto s punčkami, ampak zato, ker je njihova osredotočenost na eno stvar hkrati več kot očitno domena njihovih možganskih povezav. Kar zadeva to razliko, bi se z veseljem 'cepila z njimi', da bi bila moja vožnja varnejša. Moji možgani delujejo razpršeno, in zato lahko vse dneve počnem več stvari naenkrat, a, roko na srce, nobena od njih ni narejena tako, kot bi bila, če bi ohranila fokus samo tam. Da o tem, da sem se včasih (pssst!) v službeno garažo pripeljala, ne da bi dobro vedela, kje sem vozila, po drugi strani pa sem v mislih sestavila že vse od nakupovalnega seznama do načrta za družinski vikend pobeg, raje ne govorim. Na cesti sem uspešno izpilila tudi namišljeni dialog z razredničarko, ker moja hči ne prenese avtoritete. A o tem, koliko zelenih luči na semaforju sem prevozila, nimam blage veze. Upam, da so bile zelene.

In ko smo že na cesti … Tudi o orientaciji raje ne bi, ker sem človek (no, ženska), ki se izgubi še v lastnem stanovanju. Glede tega je bila narava res kruta do mene. Če mi v restavraciji uspe najti stranišče, potrebujem gps, da najdem pot nazaj do mize. On pa – kamorkoli gremo in kjerkoli smo, dobro prostorsko predstavo je imel že v zibki, ko še ni bilo potrebe po njej. Tudi če ga stokrat zavrtim na mestu, bo na koncu prišel do cilja. Kako sva si različna!

To pa še ni vse. Ker me dobro pozna in mi želi le najboljše, pogosto pametuje, ko se odpravljam na novo pot. Saj bi vzela njegove nasvete dobronamerno, a kaj ko ga nič ne razumem. Ko mi hiti razlagat, da moram zaviti pri prvem semaforju, sem jaz v mislih še vedno na domačem parkirišču. In ko mi svetuje, kje naj peš vstopim v bližnji gozd, da bom dodobra sprehodila našega psa, jaz tam izstopim. Kje sem vstopila, nimam pojma. "Če tako nerazumljivo razlagaš!" prevalim krivdo nanj. "Kako naj vem, da tista druga cesta pride z desne … to je odvisno, v katero smer si takrat obrnjen!" Ne more skriti rahlo pokroviteljskega in obenem resigniranega nasmeška, zraven pa še odkimava. Ker ne prenesem, da o moji orientaciji tako slabo misli (čeprav je po mojem še huje), mu zabrusim: "Ko mi je Barbara zadnjič razložila pot do neke trgovine, sem pa vse razumela." In še res sem. Morda je bilo naključje, morda pa so se njeni ženski možgani preprosto sinhronizirali z mojimi. Sploh ker je bil v igri nakup novega plašča.

Vse pa bi bilo popolnoma v redu in celo dopolnjujoče in izpopolnjujoče, če se ne bi zapletlo pri bistvenem – pri odnosu. Medtem ko moram jaz pod nujno takoj vse povedati in razčistiti, on modro molči. Tako imenovanega dialoga – recite pišite – med nama ni. (Je pa ogromno monologov.) In to še posebno takrat, ko so stvari resne in bi vsak psihoterapevt znal povedati, da je pogovor edina rešitev. Toda on o čustvih govori samo poleti, ko počitnikujemo v kampu in tako zelo trpi, ker pogreša domači vece brlog. Saj veste, da pretiravam, ampak na žalost je res, da so njegova čustva tabu tema. Ko ga vprašam, če sem ga prizadela, me odpravi s kratkim: "Ti si ti, jaz pa jaz." Pa si pojasnite kar po svoje!

In tudi tu to še ni vse. Ker ko se jaz pripravljam na izliv, on zamrzne, lahko bi prisegla, da se okoli njegove glave začne delati led, njegova telesna govorica pa izraža, da bo pobegnil ali pa šel kar takoj v boj (berite: hitro poiskal praktično rešitev, vsaj takšna se zdi njemu, meni pa prav nič ne pomaga, ker rešitve ne potrebujem, izliv čustev pa tako zelo). Ko sem pred kratkim prebedela noč, ker sva se sprla, je on zraven mene sladko smrčal. Fokus na eni stvari, torej. Ali pa mogoče beg od čustev. Upanje obstaja, da se bo zjutraj vsaj med opravljanjem velike potrebe malo pogovoril sam s sabo. Z mano kakopak ne. Me je pa ob prvem srečanju naslednjega dne vprašal, kako sem, in to mu štejem v velik plus. Sebi pa svojo reakcijo na to sicer v minus, saj sem eksplodirala sredi stopnic, še preden sem si umila zobe. A kako ne bi? Čustva sem zadrževala vso dolgo noč, medtem ko je on mirno spal. Pa kako lahko?

Ko me hči vpraša, zakaj jo fant ignorira, čeprav vsa šola govori o tem, kako je vanjo, in čeprav tudi sama to čuti, nimam odgovora – kot na toliko drugih vprašanj o fantih. Če ji rečem, da se boji čustev do nje, ker so toliko močna, da mu jemljejo kontrolo in stabilnost, zato se počuti nemočnega, se sama sebi zdim kot davno izpeta pesem, ki poskuša razložiti in hkrati pomiriti, a izpade kot slaba, zlagana tolažba. Ko se bo raje zabaval z njeno najboljšo prijateljico kot z njo, bi ji lahko rekla, da je po moško izbral lažjo pot, kjer ne izgublja tal pod nogami (hkrati pa ji je blizu in jo dela ljubosumno), a me bodo moški zavrnili, da oni sploh niso tako zapleteni, da je to samo ženska razlaga za fantovo nezainteresiranost. Če te ignorira, ga pač res ne zanimaš. In ko potrebuje svoj čas na veceju, to vsaj za tisti čas velja enako. Torej – očitno ne razumem in verjetno nikoli ne bom. Z ženskimi možgani poskušati razložiti moške je nemogoče.

In če se vprašam drugače – kaj pa če je v tem ves čar?

Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem