Ko večerne izhode zamenjajo glasna poročila, filane paprike in razvlečene puhaste nogavice. NEJA DROZG
Pravijo, da volk ne menja dlake, a pregovoru – po mojem zadnjem razsvetljenju sodeč – trda prede. Ko sem pred dnevi strašilu podobna paradirala po stanovanju in se marinirala v svoji kozmetični rutini, sem osuplo ugotovila, da že spadam v kategorijo upokojenih tridesetletnic. Znašla sem se v fazi občudovanja žensk, ki imajo ob devetih zvečer na razpolago še toliko življenjske energije, da so na obraz zmožne nanesti svežo plast ličil in, še huje, jo imajo tudi voljo odstraniti po treh kozarcih vina kasneje. Ubogi emšo je, medtem ko sem bila očitno zaposlena z menjavanjem 'volčjega' kožuha, znova doletela vloga dežurnega krivca.
Preberite še:
- Nepričakovane prednosti skodelice metinega čaja na dan: Pomaga pri prebavi maščob, je idealna pri prebavnih motnjah in ima številne druge koristi
- Mesečni horoskop za januar 2025: Kdo bo leto začel z ognjemetom, kdo pa se bo s težavo prebijal skozi naslednjih 31 dni
Tista srednješolska igrivost in zvedavost, ki ju v bolj ali manj zbledelih zametkih tovorimo v dvajseta, je počasi na pragu svojega epiloga. Če bi me takrat (in še mnogo let po tem) vprašali, je to, da ne morem biti na več koncih hkrati, silno trpljenje. Da smo za to super moč ljudje krivično prikrajšani. Nekoč sem namreč trpela za hudo obliko strahu pred tem, da bom nekaj zamudila. Človek bi me lahko s šampanjcem v roki posadil v ložo broadwayskega teatra, pa bi moja glava našla čas za objokovanje piknika v kmečkem turizmu, ki ga je priredil bratranec v tretjem kolenu. Zavrnjena vabila so pač vrhunec neobrzdanega bontona, ki ga zlepa ne gre oprostiti. Kako naj človek izkusi vse sadove mladosti, če mora pisati opravičila o izostanku!
A za vsako bolezen cvetlica raste in tudi moji simptomi so z leti pošteno pojenjali. Tako rekoč sem se – s trohico neizbežnega posttravmatskega stresa – ozdravila te nadležne bojazni. Danes se počutim osvobojeno in predvsem suvereno v bitki za čas, ki je namenjen popolnemu balzamiranju moje duše (in telesa). Tudi moj tolerančni prag zehanja se je tako drastično znižal, da se na večino srečanj, ki začenjajo smrdeti po daljšem ponočevanju, odpravim kar s svojim avtomobilom. Tako je pobeg s 'kraja zločina' mogoč takoj, ko me premaga domotožje po domačem fotelju. In tega niti najmanj ne skrivam! Ravno v zanosu tistega mariniranja iz uvoda sem se zalotila, kako sem s kolagensko masko na obrazu olikano servirala izgovor ob povabilu na žurko. "Ne, hvala, danes ne morem. Kuham filane paprike." Lahko me imate za zdolgočaseno (staro) veščo, a svojega dragocenega lepotnega spanca in vlažilne kreme za obraz pač ne bom pustila na cedilu. Niti paprik. Tako ali tako pa mi je že tekla voda v grlo, saj je bilo treba začeti pripravo kulinarične ozimnice in dan žal nima 48 ur, da bi človek lahko postoril čisto vse. Mislim, da mi manjkajo samo še navijalke v laseh, da se lahko tudi uradno razglasim za penzionerko leta. Več sreče za divjo zabavo prihodnjič!
A ker se (še) niti najmanj ne počutim kot ženska z eno nogo v grobu (čeprav sem vas s tem zapisom verjetno prepričala o nasprotnem), tega koprnenja po miru in tišini ne želim klišejsko naprtiti svoji tridesetici. Bolj kot stare kosti me je v to katarzo pahnila želja, da v trenutnem življenju ne želim nikakršnih pretresov ali impulzov, ki bi razdražili to spokojnost. Ne želim odvečnih tenzij, zatikov in nasploh 'modnih' muh širokih socialnih krogov, ki se jim z lahkoto izognemo v širokem loku.
V določeni fazi življenja, zlasti v nadejanju po kariernem in družabnem razcvetu, občutimo strašansko dolžnost po razdajanju. Naše socialne veščine kakor spretne lovke služijo pri ustvarjanju čim širšega zaledja okoli nas in nemalokrat smo za to ceno pripravljeni ugajati do onemoglosti. In za to prikrajšati svojo dragoceno energijo. Katarza se zdi blagodejna posledica te dolgoletne prenasičenosti – obenem pa mir, ki ga poskušam ubesediti, nikakor ni stanje odsotnosti nečesa, ravno nasprotno. Je odrešujoč in izpopolnjujoč občutek iskanja udobja v kaosu zunanjega sveta. To je spretnost, ki ni preprosta, še manj pa samoumevna. V svojem mehurčku sem našla ljubko brezvetrje.
V prtljagi zrelosti, ko so se vsi koščki življenjske sestavljanke postavili na svoje mesto, je tako prispelo spoznanje, da se vrnem h koreninam. Da svojo bit poiščem tam, kjer se tke pristna energija. V predvidljivem mehurčku, ki me čaka doma in v katerem neslišno ter neopaženo biva intima. Intima, ki je samo moja in kakršna medse nesebično sprejme (samo) še družino, partnerja in krog najožjih prijateljev. Zato so tisti svetli slučaji, ko v očeh okolice ne izpadem kot poklicna zapečkarica, toliko bolj polni pozitivnih in neprisiljenih dražljajev.
Te vrstice (v katerih, upam, še kdo najde delček sebe) nastajajo, medtem ko moja najboljša prijateljica napenja glasilke pod odrom (bojda sveže) glasbene evforije na sceni. Njeno poročilo večera bo čisto dovolj velika adrenalinska doza, ki bo zadostovala za potešitev moje zvedavosti v zametkih. Danes bo na sporedu mojega gospodinjstva opazovanje fanta, ki bo ob glasni spremljavi nogometnega komentatorja in njegovih neotesanih kletvic z žarom pripravljal brancina z rožmarinovim krompirjem. Morda se zdim še premlada, da si poročila in tekmo ogledam ob za ušesa ogrožajočih decibelih (slednji so seveda proti moji volji), a ni vsote denarja, ki bi me na tako spokojen večer zbezala iz brloga. In prvič v življenju imam občutek, da prav ničesar ne zamujam.
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem