Iskren zapis naše novinarke: Tisti dnevi (v mesecu)

15. 6. 2017
Iskren zapis naše novinarke: Tisti dnevi (v mesecu) (foto: Profimedia)
Profimedia

Odkar imajo ženske menstruacijo, si je ne želijo. Mesečno krvavenje je nadloga, in čeprav nekateri verjamejo v žensko moč, saj krvavijo, in ne umrejo, bi se številne ženske življenju s krvavimi madeži raje odrekle.

Zakaj menstruacija sploh je?

Zakaj nam mati narava raje ne pošlje SMS: »Hej! Nisi noseča. Imej lep teden. Se slišiva naslednji mesec!« A menstruaciji ne smemo delati krivice. Njej se moramo zahvaliti, da je košarica našega modrčka vsaj nekaj dni na mesec nabito polna. Ženske menstruacijo večinoma doživljajo kot odklon in obremenitev v vsakdanjem življenju, to jim narekuje družba predvsem z oglaševalskim govorom, ki veleva, naj menstruacijo prikrijejo, po drugi strani pa jih spravlja v paradoks, ko jih nagovarja, naj to intimno obdobje sprejmejo kot nekaj samoumevnega in povsem naravnega. Vse to žensko pripelje do nezaupanja, nerazumevanja same sebe, in na koncu ženska menstruacija postane tabu. Menstrualni tabu je lahko dokaz domnevne splošne prevlade moških nad ženskami v družbi. Zdi se, da obstaja kot metoda zaščite moških pred nevarnostjo, katere izvor je ženska, in orodje, s katerim se strah pred žensko z menstruacijo ohranja pod nadzorom.

Ko včasih stari mami potarnam, da sem dobila drobne mozolje ...

... ali da me boli trebuh, me najprej vpraša, ali bom bolna, in s tem seveda misli, ali pričakujem menstruacijo. Vedno sem se čudila temu vprašanju, saj to, da imaš menstruacijo, ne pomeni, da zboliš. Zato sem poiskala razlago. Medicina in antropologija sta iskali dokaze o ženski manjvredni in bolni naravi. Ženski biološki spol je tako postal jedro motenj in bolezni. Žensko se je stigmatiziralo – »bolna sem« –, kar je namigovalo, da je menstruacija analogna bolezni. Ženska je bolna. Takšna medikalizacija ženske menstruacije še naprej upravičuje seksistično-šovinistične prakse nadrejenosti in podrejenosti med moškim in žensko ter prepričanje o domnevni nesposobnosti normalnega delovanja žensk v času 'njihovega bolezenskega stanja'. Zahodna medicina žensko telo nasploh predstavlja kot nestabilno, slabotno, nagnjeno k slabšemu zdravju in počutju, predmenstrualni razdražljivosti in pozneje depresiji v menopavzi. Že dolgo je znan pojav čustvene labilnosti med menstruacijo. Včasih so to najsplošneje imenovali kar histerija. Danes pretirano občutljivost in rahle živce prestavimo iz obdobja med menstruacijo v čas nekaj dni pred menstruacijo in razdražljivost pripisujemo predmenstrualnemu sindromu. 

Vau, maternica! Oprosti, ker nisem zanosila ta mesec. Izbruh jeze in tečnobe je nepotreben. Koliko dni pred začetkom menstruacije lahko za svoje muhasto razpoloženje krivimo menstruacijo? Mislim, da je pet dni še razumno, sedem, če smo res občutljive in se družimo pretežno z moškimi, ki vsako pikro besedo tako ali tako pripišejo PMS-ju. Priznajmo si, PMS nam dopušča, da izrazimo svoje pritožbe v času, ko vemo, da jih ne bo nihče jemal resno. Svoja nezadovoljstva in pritožbe prihranimo za 'tisti čas v mesecu', ko za svoja ravnanja nismo odgovorne same, ampak hormoni. Zdi se, da je v zahodnem svetu PMS za žensko nekakšna olajševalna okoliščina.

Poznate tisto z glavobolom?

Vredno je poudariti, da nekatere ženske izkoriščamo tudi menstruacijo in se opravičujemo s 'podaljšano menstruacijo', da bi se izognile seksu. Če ženska ne želi spolnega odnosa, je menstruacija torej povsem legitimen izgovor, s tem izgovorom pa je uspeh zagotovljen, saj se noben moški ne vtika v žensko mesečno perilo. Gotovo ste že slišale, da proti krčem pomaga telovadba. Zame je telovadba zadnja stvar, ki mi pade na pamet med menstruacijo. Pri 21 letih lahko svoje neboleče menstruacije preštejem na prste ene roke in se ustavim pri sredincu, tako je, tri so bile. Z menstrualnimi krči smo na ti, včasih se nam ob mesečnem druženju pridružita še glavobol in slabost, ta pa na zabavo povabi še bruhanje. Nepovabljeni gostje nikakor nočejo oditi in včasih ostanejo kar tri dni.

Spoštujem ženske, ki krče preganjajo s telovadbo, saj se mi zdi, kot da preživljajo apokalipso. Če bi menstrualni krči porabljali kalorije, bi bilo mogoče vredno, mogoče! Kot da bolečine in neprijeten občutek med nogami ne bi bili dovolj, nas med menstruacijo preganja še občutek krivde, koliko smo pojedle, in večni občutek, da smo ... no, debele. Pa nismo, samo domišljamo si. Dodatni hormoni nam v času menstruacije dajejo še večji občutek krivde glede hrane oziroma tega, koliko je pojemo. Razlog, zakaj imamo pred in med menstruacijo večji apetit, je biološki, saj nas telo pretenta, naj jemo za dva, pa če se je jajčece oplodilo ali ne. Izkazalo se je, da je res vse v glavi.

Med menstruacijo je naše telo kot začaran krog. Zaradi hormonov jemo, posledično se začnemo obremenjevati s težo, kar vodi v še več 'čustvenega prehranjevanja'. Travma. A zavedati se moramo, da se v resnici nismo zredile in je občutek debelosti le namišljen, zato se vrnite v kuhinjo in vzemite tisti sladoled iz zamrzovalnika. Moja najljubša mitološka bitja so vesela dekleta iz oglasov za vložke in tampone. Moderne oglaševalske kampanje so pod vplivom ženskega svobodnega gibanja začele trend maskiranja sramote dopolnjevati s konceptom svobode – ženska lahko to občuti tako, da uporablja tampone in vložke. Ti izdelki ženskam zagotavljajo diskretnost, ko vstopajo v javno sfero. Oglasi se večinoma tudi izogibajo poimenovanju in prikazovanju menstrualne krvi, na primer z besedami v tistih dneh in prikazovanjem le vložkov. 

Ste se kdaj vprašale, zakaj menstruacija v oglasih ni rdeče barve, ampak je običajno modra?

Prevladujejo nežne, vodene barve, ki učinkujejo sterilno, čisto ... Menstruacijo so proizvajalci in oglaševalci pripeljali v javni prostor, vendar je način njenega prikazovanja še vedno omejen. S tem se morda ustvarja protislovni učinek: vložki in tamponi so v naši kulturi vidni izdelki, po drugi strani pa ima menstruacija atribut nevidnosti. Prostor, v katerem se običajno dogaja oglaševalska zgodba za menstruacijske izdelke, je kopalnica, spet asociacija na čistost, zaradi česar pa je lahko menstruacija videti še bolj nečista. Posledično se tako spet in spet rojeva paradoks: namesto da se kot ženska počutiš ponosno, se počutiš umazano. Takšni in drugačni primeri potrjujejo, da ima naša družba do menstruacije ironičen odnos. V poskusih razbijanja menstrualnih tabujev včasih dosega prav nasprotno.

Le kdaj bo menstruacija prikazovana kot nekaj, na kar smo ženske lahko ponosne? In čeprav si tega želimo, še vedno tudi same vložke skrivamo na skrivna mesta in nam je nerodno, če nam po nesreči pade iz torbice. Dvomim, da sem edina, ki vložek na poti do stranišča skrije v rokav, če nimam žepa, toaletne torbice pa nočem nositi na stranišče, le kam naj jo postavim? Moči menstruacije so silne. V ženski primarni biološki danosti se skriva moč vesolja, ustvarjanja življenja. Življenje tako ne more zaobiti ženske, tega ni znalo v svojih začetkih, ko naj bi Eva zapeljevala Adama v raju, tega življenje ne bo zmoglo niti v prihodnosti, in to ne glede na položaj, ki ga ženska v neki družbi ima. Menstruacija je bila in v določenih okoljih še vedno je grenka primerjava med ženskim sprejemanjem in lastnim dojemanjem ter kolektivno realnostjo družbe, ki je v tej borbi pogosto ubijala žensko veselje in ji jemala sanje. Odnos do menstruacije je refleksija odnosa, ki ga ima družba do žensk. A življenje hodi skupaj z žensko, tesno ob njej, in ji, neozirajoč se na vse poskuse spodkopavanja njene moči, podeljuje najmočnejši steber v svojem svetišču. In ženska je na ta način ali, bolje, na tem bojišču zgodovine spoznala sebe.

Manca Pogačar

Preberite še: "Ste za zgoraj z ali brez?" (zgodba o odvrženem modrčku)

Novo na Metroplay: Tjaša Železnik in Franci Krevh│Najbolj pomembno je, da otroci poslušajo glasbo