Če se počutim še tako mlado, je dejstvo, da sem milfica. Oziroma sem že toliko stara, da sem tudi cougar, pumica, torej ženska, ki pohotno preži na mlajše moške. Ali res?
Bilo bi nepošteno, če bi trdila, da mlajših moških ne opazim. Seveda jih, celo razvrščene imam po vrstah: od suhljatih študentkov z namrščenim čelom, ker so ravnokar opazili, da svet ni čisto takšen, kakor so si ga zamislili, in zdaj bledični in zlovoljni prebolevajo svoje razočaranje, krivi s(m)o pa ta stari. Potem so tu športniki, ki nikoli niso bili moja ciljna skupina, mladci, ki so obsedeni s tekom, fitnesom ali prostim plezanjem, ker je že tako, da zdrav duh prebiva le v zdravem telesu, vsi drugi pa bomo po svoji krivdi kmalu umrli. Sploh če kadimo.
Ne morem mimo večnih mladeničev, ki jih je pravzaprav najtežje opisati, a vsaj polovica jih ima izjemno negovano bradico. Nosijo se visoko, ker je itak vse brezzvezno, pomembno je le, da so edini, ki bodo pred koncem sveta točno vedeli, kaj smo počeli na planetu. Nekateri si rečejo hipsterji in ob tem v glavi majčkeno bruhnem. Jedo droge, ki jih ne znam izgovoriti, vem pa, da jih za drobiž kupujejo na spletu. Nimajo partnerja oziroma se običajno ne želijo zavezati enemu samemu človeku, so pa vsevprek odprti drug do drugega in tesne telesne komunikacije. Na kratko, pripadajo drugemu vesolju.
Morda bi omenila še mlade intelektualce, ki tako in tako prezirajo vse okoli sebe, ker smo v zagamani Sloveniji, in samo čakajo, kdaj bodo šli v tujino in se pri 64-ih letih odločili za umetno oploditev. Ali pa bodo takrat ljudi že klonirali, kaj pa vem.
Seveda to niso vsi mladi moški, ki hodijo naokrog, ampak jaz takšne opazim, in opazim predvsem razlike, ki nas razdvajajo, namesto podobnosti, kot so počele že generacije pred mano in bodo počele generacije za mano. Nič nenavadnega. Pravzaprav se nimam kaj pritoževati, razmišljam pa, kje hudiča bi zase danes našla fanta, če bi ga iskala. Na deželi nimam kaj početi, tisto, kar je urbano, me plaši. In sploh sem toliko stara, da si lahko izmišljujem, kakšnega moškega bi imela. Resno izmišljujem. Do te mere, da se zavem, da verjetno takšnih moških sploh ni. Ampak ker je tod okoli valentinovo, potem pa še gregorjevo, si bom dala duška in sestavila moškega, ki bi se mi zdel idealen zame. Takšen, da mu rečeš sanjski. Presenetila bom samo sebe, to slutim, a vseeno.
Najprej videz. Vsaj pri meni. Se vnaprej opravičujem za to plehkost, a ni bolj prijetnega, če te razveseli že samo pogled na ljubljeno osebo, v tem primeru moškega. Ker ti je všeč koder, ki mu nenehno nagaja. Ker ima široka ramena. In pogled, ki te predre, ko si te želi, te poboža, ko to rabiš, te pomiri ali radovedno raziskuje. Ker ima goste lase, morda ob sencih že nekoliko sive, kar je neskončno seksi. Želim, da je moj moški kosmat. Pa ne tako, da mu dlaka sili iz ušes ali divje poganja iz hrbta, ampak dovolj, da te požgečka, ko mu glavo nasloniš na prsi. Noge morajo biti daljše od trupa, če pa je moški ob tem še visok, lahko omedlim od navdušenja. Včasih je bil zame najlepši moški na svetu Al Pacino (se vidi, da sem rojena v prejšnjem desetletju), pa ni ne visok in ne vem kako plečat, ima pa pogled, ob katerem se stopim. No, vsaj imel ga je, dokler se ni prepustil rokam plastičnih kirurgov in se uničil. Skratka, z Alom nama v tem življenju ni bilo usojeno, čeprav moje srce sem ter tja še vedno utripne zanj. Ampak to je bil le nostalgičen skok vstran, pozabimo. In, skoraj bi pozabila! Zelo pomembno je, da imajo moški tanka, a ne pretanka, zapestja in gležnje ter vrat, ki ni zraščen z rameni, kot je pri boksarjih. Ne sprašujte, zakaj, ker ne vem.
Toliko na kratko o videzu, zdaj se lahko lotim značaja. Vem, to je misija nemogoče, ampak sem pa le toliko stara, da vsaj približno vem, kaj hočem in česa nočem. Moj idealni Romeo ne sme biti nerazgledan oziroma bi moral imeti širino, kar je širok pojem. Od tega, da razume, da nisem in nikoli ne bom rojena gospodinja, do tega, da bom vedno pela pred ogledalom in otrokom dopovedovala, da škratki in vile obstajajo. Mora imeti rad pse, sploh živali. Mora imeti empatijo do vsega, kar leze in gre, vendar mora biti dovolj močan, da ji ne podleže. Jaz sem ta, ki se lahko zlomi in zjoče, on naj bo tam, da me potolaži, čeprav vem, da tako ne bo rešil krize, v kateri se je znašel ta svet.
Ne sme se mi posmehovati, ker verjamem v horoskope. Z menoj mora v klet po gojzarje, ker me je strah teme. Ne glede na to, koliko lepših žensk obstaja, mi mora dajati občutek, da sem edina, za katero ima oči. In tisto nekaj, kar skriva med nogami. Ko smo že pri seksu, me zanima samo eno – da mu je moj užitek vsaj tako pomemben kot njegov, če ne še bolj. Hočem, da obvlada moje telo in da sem zanj seksi, kakorkoli obrnem, torej tudi v trenirki, japonkah in pižami, ne samo v zapeljivem spodnjem perilu. Ko me osvaja, mu ne manjka domišljije. Rad mi skuha. Bolj kot to, da ima veliko denarja, cenim, kako sposoben je pri obvladovanju kriznih položajev. Spoštuje me in zanimam ga.
Otroke obožuje, ampak tu res ne bi šla v globino, ker imam v mislih bolj ljubimca kot očeta. Rad se pogovarja z mano in ceni moje mnenje, stoji mi ob strani. Tukaj je, ko je zame konec sveta in ga potrebujem. Joj, nujno, ampak res obvezno, mora biti duhovit, sicer mu bom pobegnila. Pelje me po svetu in mi na najrazličnejših koncih sveta kaže zvezdnato nebo. Da bom bolj natančna – prodava vse, kar imava, in se preseliva na barko, s katero jadrava po svetu. Razume, da sem se ter tja prisiljena poveseliti in da lahko zaradi tega v jutranjih urah prikorakam domov, kjer potem on poskrbi zame, za mojo slabo vest in za mojega mačka. On si seveda česa takšnega ne more privoščiti s prijatelji, pa brez debate, prosim. So področja, kjer enakopravnost ne obstaja.
Zanj sem vedno lepa, tudi ko vso pozornost na mojem obrazu pritegnejo podočnjaki in se mi v čelo vrezujejo gube. Rad ima moje prijatelje in prijateljice, ker razume, da ga ne ogrožajo. Rad ima mojo družino, tudi ko je jaz ne maram. Ko naredim neumnost, ne kriči name. Ni copata, tega nočem. Prav tako nočem, da je mlajši. Kakšen silver fox me veliko bolj privlači, ker se mu ne mudi in ne hlasta ves čas za nečim 'velikim', kot je nov športni avto ali lov na polarnega medveda. Zadovoljen je sam s sabo in s tem, kar je dosegel, in ve, da je življenje pravzaprav zelo preprosto. Zna popraviti odtok. Zna z mano, pika in konec.
Sem kar dobro naložila, kajne? Gotovo obstajajo ženske, ki vse to imajo ali pa niso tako zahtevne kot jaz, ampak iz mene je govorila moja domišljija, ki sem jo kljub vsemu brzdala, saj lahko sanjskega moškega do nezavesti spreminjaš in mu dodajaš ali odvzemaš stvari, kot si želiš. Pred leti bi si celo rekla, da bi me tudi idealni moški slej ko prej spravljal ob živce, ker brez tega v življenju ne gre, zdaj pa ne več. Prav nič me ne bi živciralo ne dolgočasilo, da je ob meni moški, ob katerem sem zadovoljna. Ko sem se osvobodila strahu pred lastno srečo in občutka krivde zaradi nje, kajti naš narod je nagnjen k temu, sem spoznala, da bi prav s takšnim Romeom rada preživela valentinovo in tudi kakšno naslednje življenje, morda pa že kar tega. Grem kar v trgovino vprašat, ali ga imajo na zalogi.
Tekst: Katja Golob
Novo na Metroplay: “Sodelovanje z Rickom Owensom, to je res ogromen dosežek" | Tanja Vidic, Elle modna oblikovalka 2024