Intervju: Dekleva Gregorič arhitekti

Tina Gregorič in Aljoša Dekleva sta slovensko predstavitev poimenovala [Homeat Arsenale] oziroma [Dom v Arzenalu], ki bo kot koncept bivanjske strukture v času bienala deloval v obliki abstraktnega kompaktnega doma in knjižnice za raziskovanje pojmov, kot sta dom in bivanje.

Kakšen je občutek, ko te povabijo k sodelovanju na bienalu v Benetkah?
Tina: »Zelo si vesel in hkrati pod stresom, ne le zaradi odgovornosti, predvsem zaradi pomanjkanja časa, zato je to kljub začetnemu ponosu kar izziv, ki prinese tudi mešane občutke.«

Aljoša: »Občutki so res zelo mešani. Kadarkoli kam potujeva ali gledava delo naših znanih in manj znanih kolegov, sva pravzaprav kritična do vsega, saj imava visoka pričakovanja. Kar se seveda vrne, ko moraš sam nekaj storiti in imaš takšna pričakovanja do sebe.«

Vajina inštalacija se imenuje [Home at Arsenale], jo lahko predstavita?
Tina: »Pravzaprav je to po slovensko [Dom v Arzenalu]. Zdi se nama, da je dom še vedno eno od ključnih vprašanj arhitekture in predstavlja največji del grajenega okolja. To niso monumentalne zgradbe, ampak so domovi tisti, ki v dobrem ali slabem ustvarjajo naše okolje, zato sva se osredotočila na vprašanje, kaj je danes dom; hkrati pa tudi na vprašanje, kaj je dom v teh raznolikih načinih bivanja, kjer je izpostavljena nenehna virtualna povezanost in mobilnost: od tega, da nekateri nimajo doma in so na daljših premikih v iskanju doma, do tega, da se dnevno ali tedensko selimo tja, kjer delamo. Eden izmed mogočih odgovorovje morda tudi najin: Dom je tam, kjer je knjižnica. Drugače povedano, ugotovila sva, da je lahko neka fizična zbirka stvari tista, ki v bistvu definira, kje imaš dom. Lahko se počutiš doma na različnih koncih sveta, ampak nekje imaš neko fizično zbirko stvari, ki ti miselno veliko pomenijo. Nekomu knjige, drugemu slike, ali obleke ... Zbirka odgovorov, kaj je dom, pa je združena v knjižnici znotraj naše lesene inštalacije, ki predstavlja abstraktni dom v Arzenalu. Povabili smo serijo slovenskih in mednarodnih arhitektov in drugih, ki bodo postali začasni stanovalci v tem domu in bodo z izborom ključnih knjig o domu soustvarili kurirano knjižnico, osredotočeno na dom in bivanje. Po zaključku bienala jo bomo prenesli v Muzej za oblikovanje in arhitekturo (MOA) v Ljubljano, kjer bo še naprej namenjena javni uporabi.«

Aljoša: »Po vabilu sva se odločila, da ne bomo predstavljali naših predhodno izvedenih del, kar je sicer pogosto pri bienalnih predstavitvah, ampak da naredimo posebej razvit projekt za tokratni bienale, ki se delno navezuje na to, kar je čilski arhitekt, Alejandro Aravena, kot kustos prihajajočega bienala izpostavil z naslovom: Reporting from the front (Poročanje od spredaj). Poskušamo izpostaviti male arhitekturne zmage oziroma tisto, kar v arhitekturi trenutno predstavlja neki napredek in premika meje. Nanašamo pa se tudi na Aravenovo arhitekturno delo, ki temelji na ustvarjanju socialno angažiranih domov tako, da se vključuje sodelovanje stanovalca v proces nastajanja in sooblikovanja arhitekture. Zato se nama je zdelo pomembno nasloviti, kaj je dom v sodobni družbi in kako deluje, v različnih kulturnih kontekstih.«

Kaj pa ideja, da je dom tam, kjer imaš družino?
Aljoša: »Družina je v sodobnem svetu precej širši pojem. Nekako nas je večina povezanih prek digitalnih družbenih omrežij, ne da bi bili fizično v stiku. Meniva, da je fizično dom predvsem osnovna infrastruktura, ki ti v resnici omogoča osnovno preživetje. Pojem doma pa določajo tudi stvari ali aktivnosti, ki življenje osmišljajo. Jasno je, da je odgovorov na vprašanje, kaj določa dom, vsaj toliko, kolikor je ljudi, ampak, kot rečeno, je za naju dom tam, kjer je knjižnica. Ko sva se iz Londona selila nazaj v Ljubljano, je bil to zelo počasen proces, ki je trajal skoraj polno leto. Šele ko sva zaprla knjige v škatle in jih poslala v Ljubljano, nama je postalo jasno, da seliva dom. Zaradi tega sva naredila knjižnico, ki se v Arzenalu manifestira tako, da tam stoji inštalacija, abstraktna hiša, ki fizično predstavlja to knjižnico oziroma kurirano zbirko knjig ter ima funkcijo abstraktnega začasnega – enodnevnega – doma ljudi, povabljenih k sodelovanju. Od njih pričakujeva tri stvari: 1. Da prispevajo naslove približno 15 knjig, ki po njihovem mnenju govorijo o tem, kaj je dom, v zgodovinskem ali sodobnem kontekstu. 2. Da ponudijo odgovor, kaj dom pomeni njim. 3. Ponujava jim možnost biti doma v našem paviljonu – da so za en dan rezidenti Doma v Arzenalu in lahko v tem dnevu naredijo, karkoli se jim zdi pomembno, da izrazijo svoje stališče.«

Zelo živ projekt ...
Tina: »Ja, res. Trudili smo se narediti živo stvar, saj ta bienale traja pol leta, in radi bi, da ves čas živi, da lahko doživetje in udeležba uporabnikov in razstavljavcev trajata.«

Kako je v resnici videti paviljon?
Aljoša: »Paviljon je zasnovan kot inštalacija iz lesenih desk, ki so osnovni gradnik knjižne police. Ta prostorska struktura je skrajna, saj so police zapolnile ves prostor, potem pa smo z odvzemanjem oblikovali notranji volumen, in tako ustvarili abstrakten prostor doma, kamor bomo razporedili knjige, se usedli, mogoče tudi ulegli in tako naprej. Po drugi strani pa smo instalacijo dopolnili z dodatnimi predmeti, ki govorijo zgodbo doma. Pred njo sta dva skrbno izbrana stola, poštni nabiralnik, predpražnik, kolo, rolka ... Kolo je mogoče razumeti tudi kot svojevrstno provokacijo v Benetkah, čeprav ima obenem tudi funkcionalni smisel, saj so vsi ključni mostovi v Benetkah opremljeni s klančinami, kar pomeni, da lahko povabljeni stanovalec z našim kolesom iz Arzenala pride na Trg Svetega Marka ali pa v Giardine, kjer je razstavljen drugi del bienala. To kolo je tudi potujoči znak za naš paviljon. 

Tina: »Povabljeni arhitekti, umetniki ali kuratorji, kritiki ali drugi profesionalci imajo kot začasni stanovalci možnost, da paviljon Dom v Arzenalu doživijo drugače, tudi ko bienale ni odprt za javnost, se pravi dve uri prej in dve uri po zaprtju.«

Aljoša: »Tako imajo podaljšano bivanje.«

Tina: »Ja, tako kot podaljšano oziroma razširjeno bivanje. Spodbujamo tudi aktivnosti vabljenih stanovalcev, kot je javni intervju oziroma predavanje, kar dokumentiramo in bomo ob koncu izdali knjigo z vsemi 'stanovalci' ter njihovimi definicijami doma in izbranimi tistimi, ki jih bodo pustili obiskovalci v nabiralniku pred vhodom.«

Aljoša: »Naš projekt je zasnovan izrecno za bienale, vendar smo obenem poskušali združiti in izpostaviti teme, s katerimi se v biroju ukvarjamo vsak dan. Obenem gre za projekt, ki bo trajal v celotnem obdobju odprtja razstave in se bo zaključil z zaprtjem bienala. To je odgovor na dejstvo, da je arhitekturni bienale vedno bil oziroma nastal iz tega, da so arhitekti predstavljali svoje delo arhitektom. Tokrat poskušamo nekaj ponuditi tudi obiskovalcu, ki ni arhitekt. Nekomu, ki obišče razstavo in ni strokovnjak, ampak ga zanimajo znanje in orodja, s katerimi bi svoje lastno okolje in življenje lahko izboljšal.«

Kakšna je prihodnost vaše postavitve?
Aljoša: »Šele po zaprtju bienala bomo izdali katalog, ki bo vseboval celoten proces projekta. Zbirka knjig, ki odslikavajo najino mišljenje in mišljenje povabljenih 'stanovalcev' o domu, se bo skupaj z inštalacijo preselila v MAO, Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Tako bo zbirka, ki jo ustvarjamo, skupaj s celotnim procesom projekta za letošnji bienale na voljo študentom, arhitektom in ljudem, ki jih to zanima. Želimo, da bi imel naš paviljon življenje po življenju še v okolju, iz katerega izhajamo.

Koliko časa zahteva takšen projekt?
Aljoša: »Povabljeni smo bili v decembru, ko smo začeli razmišljati o konceptu in tematiki predstavitve. Začeli smo zelo široko in od takrat se je projekt vsakodnevno in dinamično razvijal ter oblikoval v serijo specifičnih rešitev – od učinkov videza in funkcije do simbolnih pomenov zbirke knjig in preostalih razstavljenih predmetov. Konec maja, ob odprtju bienala, je imel projekt določeno podobo in stanje, vendar se bo sedaj še pol leta razvijal skozi razstavo do končne podobe in pomena.«

Tina: »Ena izmed ključnih stvari, ki smo jih izpostavili poleg vključevanja uporabnika, je tudi specifična materialnost, torej prikazati materiale takšne, kot so, surove, s svojimi lastnostmi, to je ključen vidik naših projektov. Zato je tu prikazan les v vsej svoji surovosti in potencialu, ki ga ima tudi kot konstrukcijski element. Instalacijo lahko razumemo kot ekstrudirano knjižno polico – poseben sistem, ki definira tla, stene, strop, integrirano pohištvo. Tu so tudi ključne knjige, ki so vplivale na naju in preostale vabljene strokovnjake in ki jih moramo še donatorsko pridobiti ali kupiti. Ko bo to prestavljeno v MAO, pomeni, da naložbe naše države in sponzorjev nismo porabili samo za nekaj, kar bo v Benetkah in se potem zavrže, ampak se jo v bistvu trajnostno uporabi naprej kot izobraževalni modus.«

Katja Golob

Vabimo vas, da si inštalacijo [Home at Arsenale] ogledate na lastne oči. Razstava bo namreč odprta vse do 27. novembra 2016. Več informacij najdete tukaj.

Preberite še: FOTO: Provansalska hiša na francoski rivieri