Skrivnosti žensk, ki jih ne grize slaba vest

Misel na pralne plenice jih ni niti prešinila, v omari imajo zalogo konzerv, v zamrzovalniku pa zamrznjene pice. Ne stremijo več k temu, da bi bil njihov dom bleščeče čist. Vsake toliko si vzamejo prosto, da gredo lahko ven s prijateljicami, se za ves teden odpravijo na smučanje ali pa jo zvečer, ravno ko je treba skuhati večerjo in otroke okopati, popihajo na plavanje.

So to slabe matere?

V ta predalček so se uvrstile brez kančka slabe vesti. Postavljajo se po robu modelu t. i. popolne mame: predane svojim otrokom, uspešne v službi in vzorne v partnerstvu. Da moramo biti dobre mame, smo slišale že tolikokrat, da smo misel že ponotranjile. Ker pa nam v možgane niso naložili še navodil koraka za korakom, smo se začele prepuščati občutkom krivde: ker preveč delamo, ker se družimo s prijateljicami, ker naš otrok v restavraciji kriči, ker otroka karamo … Pravzaprav se nenehno grizemo in obremenjujemo! In tako so se nekdaj osamljene kolumne s knjižnimi uspešnicami – v zanimivo branje o podiranju mita o supermami se nam v slogu Bridget Jones ponuja The Secret Life of a Slummy Mummy avtorice Fione Neill – razvile v samosvoj knjižni žanr z zgovornim imenom: ne tako popolna mami.

Marjane ni sram povedati, da je prvi dan, ko je hčer pustila v vrtcu, skakala od sreče, ker se je lahko vrnila v službo. Prizna, da je že po enem dopoldnevu, ki ga mora preživeti sama s svojimi otroki, na koncu z živci. A takih, ki jih ne grize slaba vest, ker so preveč (odsotne, popustljive, nepopustljive) ali pa premalo (prisotne, na voljo) je komaj peščica. Občutek krivde je široko razširjeno čustvo, četudi ni nerazdružno povezano z materinstvom. Sodobna mati se nehote znajde v stiski svoje vloge. Po eni strani jo bremenijo ugotovitve psihoanalize, da je mati kriva za tako rekoč vse. Ko dodamo še neskončno število knjig o materinstvu, spletnih prispevkov in nasvetov prijateljic ter sorodnikov, je sodobna mati preplavljena s strahom, da lahko otrokovo prihodnost uniči že z napačno izbiro plenic. Na drugem polu pritiskov na mater pa so pričakovanja, da bo delovala kot moderna ženska: samostojna, suverena, lepo urejena in mora imeti tudi čas zase ter lastne užitke. Kontroverznost in nasprotja teh sporočil marsikatero novopečeno mater pahneta v občutke žalosti, brezupa in zmede.

Zdi se torej, da je treba izbrati med tistim, kar je dobro za otroka, in med pričakovanji družbe, pri tem pa je pri preveliki večini žensk tisto, kar je resnično dobro za otroka, še vedno podrejeno vsemu drugemu.

Družba medtem matere ohranja v prepričanju, da je vse odvisno samo od njih, da je vse v njihovih rokah, da so za vse krive same. Gradijo poklicno kariero, a si hkrati prizadevajo ohranjati model matere ob ognjišču, kot da se v vseh teh letih ne bi nič spremenilo, kot da sploh ne bi hodile v službo. Začarani krog, ki terja svoj davek: mame so utrujene, prikrade se občutek, da vajeti uhajajo iz rok, pojavijo se dvomi o ustreznosti odnosa do otrok. Ali pa se začnejo utapljati v občutkih krivde, ko si govorijo, da so nesposobne, krive, da jim vse spodleti … Lahko se pokažejo tudi v obliki zdrav­stvenih težav: bolečin v hrbtu, migrenah, boleznih, sledi izguba samozavesti in hrepenenj (po spolnosti, družabnem življenju, osebni rasti) … Prva varovalka, ki pregori, je največkrat partnerska vez.

V čem je skrivnost tiste peščice, ki ne dopusti, da bi jim slaba vest, vsiljena s strani družbenih prepričanj, vzela vse veselje?

Petra je svoje ambicije po popolnosti opustila pri svojem drugem otroku. »Pri prvem se trudimo zadostiti vsem pogojem, da bi bile idealne matere, pri drugem pa začnemo pri marsičem popuščati,« pripoveduje Petra, mama osemlet­nega fantka in petletne deklice. In kako krši pravila, ki si jih je nekoč zastavila sama? »Zjutraj oba posedem pred televizijo, kjer zajtrkujeta. Potem se oblečeta. To traja tri četrt ure. Pri tem ne kričita in ne jokata. Jaz imam dovolj časa, da se uredim, in od doma odidemo dobre volje.« Petra si je priznala, da ni svetnica, ki bi zmogla nase prevzeti vse žrtve, temveč ženska s svojimi omejitvami, napakami in preteklostjo.

Matere, ki jih ne glodajo občutki krivde, so se sprijaznile z dejstvom, da vsega pač ne zmorejo same, da otrokom ne morejo vselej nuditi le najboljšega, pa tudi, da to lahko namesto njih naredijo drugi. Čeprav niso vsemogočne, še zdaleč niso nemočne. Odgovornost delijo z očetom in se znajo po pomoč obrniti tudi na druge.

Tatjana je brez svojega partnerja izgubljena: »Ko je bila moja hči dojenčica, nisem kuhala, ker ni bilo časa. Tako je on stvari vzel v svoje roke. Hodi po nakupih in nam vsak dan skuha.« Toda, da drugi prevzame odgovornost, mu je treba odstopiti prostor in se sprijazniti s tem, da bo nekatere stvari naredil drugače, morda ne tako dobro kot mi sami. Čeprav se Tatjanin dragi domov vrne s piščancem, ki ni s proste paše, in z zelenjavo v konzervah, Tatjana ceni, da za hrano poskrbi on.

Razbremenjene ženske si znajo vzeti tudi čas zase, da so potem, ko so s partnerjem in z otroki, srečnejše: dobijo se s prijateljicami, gredo v kino, slikajo … »Prepričana sem, da je moja osebna rast gonilo razvoja mojega otroka«, pravi 35-letna Mojca, ki je z možem za konec tedna odpotovala, ko je bil njun otrok star komaj mesec in pol. »Res sem se morala nadihati. Bolje je imeti sproščeno kot frustrirano mamo, saj se materino zadovoljstvo odraža na njenih otrocih.« Vendar psihologi dodajo: »Bistvo staršev­stva je pravilno odzivanje na otrokove razvojne potrebe. In starši se morajo v svojem vedenju in vzgoji prilagoditi trenutni razvojni stopnji otroka. V tem pa žal spet prepogosto srečamo obe skrajnosti: nezrele, egocentrične matere, ki vidijo v materinstvu predvsem sebe, ter pretirano anksiozne matere, ki planejo ob vsakem otrokovem joku. Na žalost pa se vse bolj izgublja srednja pot, ki jo spremlja zdrav razum.«

Prevedla in priredila Živa Deu,
fotografija Mimi Antolović za Slovenski Top Model

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice