Od tretjega leta do pubertete lahko otroku pomagamo privzgojiti koristne navade. Na delo, torej!
Od tretjega do četrtega leta pospravljajte skupaj z njimi, vendar ne namesto njih.
Spremljajte jih pri pospravljanju in jim ponujajte ustrezne metode, na primer: Najprej bova zložila knjige na knjižno polico. Kadar kaj iščejo, pustite, da najdejo sami, lahko jih le usmerjajte s koristnimi vprašanji, kot je: Ni plastelin običajno v predalu tvoje pisalne mizice? Pokažite jim, da je stvari veliko lažje najti, če jih vedno pospravijo na svoje mesto.
Dajte jim natančna navodila.
Pospravi svojo sobo! je za otroka preveč nejasna zahteva. Natančno jim povejte, kaj pričakujete, na primer: Konjičke pospravi v rdečo škatlo, dinozavre pa v leseno skrinjico.
Stanovanje primerno opremite, da bo pospravljanje lažje.
- Poskrbite za obešalnik, ki ga bodo otroci lahko dosegli.
- K vhodnim vratom postavite koš, v katerega bodo otroci lahko odlagali kape, šale in jopice.
- Opremite sobe z različno velikimi škatlami za igrače.
- Otroci naj narišejo različne oznake, ki bodo predstavljale vsebino škatel (avtomobilčke, živalce, človeške figurice …).
- Če se igrajo v dnevni sobi, namestite tam za vsakega otroka svojo košarico, v katero bodo pred večerjo odložili svoje stvari.
Spoštujte njihove stvaritve.
Trije konjeniki in pet vojščakov, ki so razpostavljeni v kotu sobe, lahko predstavljajo natančno premišljeno bojno polje. Pustite njihovo ustvarjanje, ki izraža njihov domišljijski svet, nekaj dni pri miru, če so se ga seveda lotili v svoji sobi, in ne sredi hodnika.
Upoštevajte njihov trud.
Ko vam poskušajo pomagati na svoj način, jih spodbujajte in se ne vznemirjajte, če se vam zdi njihova metoda čudna ali ne preveč učinkovita, ter se ne vmešavajte ob najmanjši težavi. Pustite jim čas, da se naučijo znajti sami. To je pomembnejše od takojšne učinkovitosti.
Pustite jim dovolj časa.
Sprejmite dejstvo, da otroci tistega, kar ste jim naročili, ne storijo takoj, temveč nekaj minut ali ur pozneje. Opozorite jih: Čez deset minut bomo jedli, treba bo pospraviti. In nato še: Čez pet minut bomo jedli, pospravite, prosim, svoje igrače.
Ustvarite rutino.
To lahko storite z obredi: zvečer spravimo punčke spat, zjutraj pokrijemo medvedke, ki bodo ostali v postelji, in podobno. Navade utrjujte več mesecev, ne bojte se potrpežljivo ponavljati, katero je ustrezno mesto za določeno stvar, dokler navada ne postane samodejna. Predmete redno razvrščajte in prosite otroke, naj vam jih pomagajo pospraviti nazaj na njihovo mesto, kjer so ‘doma’. Navadite jih, da se vsaj enkrat na leto znebijo stvari, ki jih ne uporabljajo več.
Vsak otrok naj ima svoje škatle, v katere pospravlja svoje stvari.
Označite jih lahko z barvnimi nalepkami, tako da vsak zlahka najde svojo. Prav tako jasno ločujte med skupnimi (kuhinja, dnevna soba) in zasebnimi prostori (sobe), kar bo otroku omogočilo, da odraste in se loči od vas: prostor za igrače je v sobi ali igralnici, in ne v dnevnem prostoru.
Mnenje psihologov
Nekateri otroci radi razvrščajo in urejajo, drugi predmete raje zlagajo na kup, skladno z njihovo uporabo . . Vsak sistem pomeni le način, kako se oddaljiti od lastnih občutij bivanjske tesnobe. Za tiste, ki se najdejo v urejanju, je razvrščanje pravzaprav sredstvo, kako dati času obliko in odriniti kaos. Za anarhističnimi in ustvarjalnimi težnjami drugih, ki jih red plaši, pa se skriva drugačen način upravljanja s strahom pred neznanim – ne meniti se za grožnje oziroma popolnoma zanikati njihov obstoj. Vsak otrok ima svoj način, kako urejati svoj svet, mi pa poskusimo njegov pristop razumeti in spoštovati, čeprav je drugačen od našega.
