Denar in otroci

Včasih rečemo, da nekdo z denarjem ravna kot otrok. Impulzivni nakupi, za katere nam je pozneje žal, hitro porabljanje denarja takoj po prejeti plači, potem pa strogo varčevanje do naslednje, nasedanje enkratnim, neverjetno ugodnim priložnostim . . Nepremišljeno ali neodgovorno obnašanje, ki ga povezujemo z nezrelostjo, se pogosto nadaljuje v odraslem življenju.

Kot starši pa lahko veliko pripomoremo, da naš otrok, ko odraste, z denarjem ne bo ravnal neodgovorno, in da s svojimi finančnimi odločitvami ne bo pljuval v lastno skledo. Iz malega raste veliko in ustrezne izkušnje iz otroštva so temelj, da bo otrok pozneje uspešno obvladoval finančno oziroma materialno plat življenja.

Žal je današnji svet potrošništva bolj zapleten kot nekoč, saj je vse več ponudnikov izdelkov in storitev, ki tekmujejo za naš denar, in ta cirkus se kmalu dotakne tudi otrok.

Prvi hranilniki

Temelje za poznejšo finančno pismenost lahko začnemo pri otrocih graditi precej zgodaj. Že predšolski otroci se med spremljanjem staršev pri nakupovanju naučijo, da so bankovci in kovanci nekaj, kar lahko v trgovini zamenjajo za različne reči. Ko obvladajo števila in razmerja med njimi, razumejo tudi, da nekatere stvari stanejo več in druge manj. Takrat jih lahko s hranilnikom spodbudimo, da v njem zbirajo kovance, ki jih lahko ob posebnih priložnostih potem porabijo. Nekatere banke ponujajo tudi posebne otroške bančne avtomate, ki jih malčki sami polnijo s svojimi prihranki. Praznjenje hranilnika je lahko lepo doživetje, otrok pa se veseli ob občutku, da je že dovolj velik, da gre lahko v banko.

Seveda pa otroku nista zabavna le zbiranje in opazovanje, kako kupček raste. Dovolimo mu, da si z zbranimi prihranki izpolni drobno željo, ne da bi se v to vmešavali. Morda bo izbral nekaj, kar se bo nam zdelo neumnost, pa nič zato.

Prva žepnina

Ko že bolje razumejo koncept denarja in dejstvo, da ga nimamo v neomejenih količinah, je čas za žepnino. Primerna starost je odvisna od otrokove zrelosti, po navadi je to čas, ko obiskujejo nižje razrede osnovne šole. Žepnina je na začetku lahko simbolična, en ali dva evra na določen dan v tednu. Tedenski časovni ritem je majhnemu otroku lažje razumljiv, poleg tega pa mu ni treba dolgo čakati do naslednjega obroka, če žepnino hitro zapravi. O omejitvah pri porabi žepnine se z otrokom pogovorimo, vendar je priporočljivo, da mu potem pustimo, da znotraj dogovorjenega z njo prosto ravna. Pomembno je, da otrok ve, da žepnina ni plačilo za gospodinjska opravila, ki jih kot član družine začne opravljati v tem obdobju, temveč da gre za dve različni zadevi.

Ko bo otrok denar hranil in porabljal ter z njim načrtoval nakupe, se bo učil ravnati z njim. Spoznaval bo občutek neodvisnosti in razvijal čut odgovornosti. Občasno bo seveda storil kakšno napako, ki jo bo obžaloval. Pogovor je v takih primerih koristen, le očitkom se je treba izogibati. Negativne izkušnje so namreč še zlasti dragocene, iz njih se največ naučimo.

Red pomeni tudi, da vztrajamo pri zneskih in časovnih rokih, ki smo jih določili, ter ne ustrežemo otrokovi želji po 'predujmu', kadar se pri svojem načrtovanju ušteje. 'Predujmi' so zametek poznejšega izkoriščanja dovoljenega limita na bančnem računu, kar je, razen v redkih nujnih primerih, slaba navada.

Prvi povišek

Potrebe rastejo z otrokom, zato naj tudi pri žepnini dobijo povišek. Pri najstnikih lahko tedenski ritem zamenjamo za mesečnega. To je tudi čas, ko na novo določimo, za katere svoje potrebe naj otrok, seveda odvisno od višine žepnine, poskrbi sam. Primerne so kartice za mobilni telefon, sladoled s prijatelji, vstopnice za kino in druge oblike druženja, modni dodatki in podobno. Žepnina tudi v tem obdobju ni namenjena za obvezne šolske potrebščine in oblačila, lahko pa se z otrokom dogovorimo, da prispeva nekaj denarja, če si je na primer zaželel dražje oblačilo.

Prvi bančni račun

V višjih razredih osnovne šole je čas, da otrok dobi svoj bančni račun, če ga še ni dobil. Ponudba je raznolika in številne banke svoje najmlajše komitente privabljajo s praktičnimi darilci in celo z ugodnejšimi pogoji varčevanja, kot veljajo za odrasle. Zraven otrok običajno dobi, kot naslednji korak k samostojnosti, bančno debetno kartico. Z njo lahko denar polaga na svoj račun in ga z njega dviguje v okviru razpoložljivega stanja ter plačuje za svoje nakupe.

Mesečni izpisek, ki ga dobi po pošti, mu bo pomagal pri evidenci in načrtovanju porabe. V tem obdobju je otrok že sposoben varčevati za dolgoročnejše cilje, kot je nakup kolesa ali aparata s področja zabavne elektronike. Pri občasnih večjih nakupih kot spodbuda pogosto zaleže načelo ena za ena: za vsak evro, ki ga otrok da iz lastnega žepa za nakup nekega izdelka, še starši primaknemo enega. Tako si lahko s svojimi 200 evri privošči nakup za 400 evrov.

Prvo služenje denarja

Vstop v srednjo šolo je velika prelomnica v najstnikovem odraščanju. Manj bo doma, znašel se bo v novi družbi, potrebe bodo še večje. Morda bo pridobil štipendijo kot dodaten vir prihodkov in bo lahko še nekoliko bolj neodvisen. Zadnji pomembni korak na poti finančnega opismenjevanja mladostnika pa je danes žal veliko težje dosegljiv kot nekoč.

Počitniško delo v tovarnah, uradih, trgovinah je mladostniku v preteklosti poleg zaslužka omogočilo neposredno socialno izkušnjo v pravem delovnem okolju, preverjanje lastnih delovnih navad in discipline ter stik z novo vrsto avtoritete. Danes so te izkušnje omogočene le otrokom na kmetijah in v družinskih podjetjih, medtem ko je za mestne otroke na voljo malo počitniških del. Vsekakor je koristno, da mu pri iskanju prvega služenja denarja pomagamo.

Če bo imel naš mladostnik ob prehodu v samostojno življenje za seboj že veliko dobrih in slabih lastnih odločitev, kar zadeva ravnanje z denarjem, pa tudi napak, se bo kot odrasel lažje izognil večjim in daljnosežnejšim napakam. V oporo naj mu bo tudi naš zgled.