... ali dokler naju partner ne loči? NEJA DROZG
Sladka je ideja o tem, da lepe stvari nimajo konca. Ozirajoč se na naravo minljivosti, bi bilo v to precej utopično verjeti, a če bi na svet gledali s tolikšno mero pesimizma, bi se nam verjetno slabo pisalo. Že dva, ki si do ušes zaljubljena pred oltarjem obljubita večno zvestobo, optimistično podpišeta pakt, da si bosta stala ob strani, dokler ju smrt ne loči. Precej podobno, a brez odvečne birokracije, svečanega obreda in prelitega šampanjca se temu potihoma zavežemo tudi v manj formalnih odnosih. Medtem ko doktorjem fizike s težavo verjamemo na besedo, da je vesolje neskončno, pa nimamo težave verjeti nepisanemu pravilu, da imajo neskončen rok trajanja tudi prijateljski odnosi.
Ne gre nam torej očitati svetega prepričanja, da prijateljstva ne bo zamajal niti potres z epicentrom v bližini: novim partnerjem.
Nedavno se je moj palec med šviganjem po zaslonu telefona odpočil nad humoristično objavo. Upam si dati roko v ogenj, da stavek To me spomni nate predrami več hormonov sreče kot katerikoli drugi klišejski kompliment. Še pred meseci bi objavo ob njegovi spremljavi suvereno poslala prijateljici, a se je nadme nemudoma zgrnil oblak s točo opozoril, da je rast trave zanjo postala glasnejša od mojih prijaznih namigov, da se oddaljujeva druga od druge. Spremenilo se ni nič, ravno nasprotno – vso okolico z mano vred je izpodrinil žrebec, ki ima veliko pod palcem. O njej ne duha ne sluha.
Pogovori do poznih večernih ur, v katerih sva na tapeto nalepili njeno zoprno šefico, so se postopoma spremenili v preslišane klice in v z zamikom odgovorjena sporočila, spontani vikend izleti pa misijo nemogoče. Trenutki, ki so bili nekoč samo najini, so izpuhteli v bledo senco tihega za vedno. Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da je vaša prijateljica podlegla čarom moškega, ki je znal tako izurjeno brenkati na srčne strune, da je popolnoma izgubila stik z realnostjo? Ljudi očitno ne spoznamo samo v nesreči, ampak tudi njihovi sreči. Primer Prijatelja za vedno ali dokler naju partner ne loči si zato zasluži pisno obravnavo.
Če bi bil pregovor Ljubezen je slepa le za lase privlečena pogruntavščina, se ne bi na njegov račun porodilo toliko melodičnih in literarnih uspešnic.
Tudi meni bi zrasel nos, če bi dejala, da še nisem prejela enosmerne vozovnice na deveti oblak, a težko je razumeti zaslepljenost te stopnje, da pozabiš na prijatelja. Neskončno količino energije sem tako vložila v razumevanje, da nisem kriva jaz. V ozadju gre pravzaprav za močno težnjo po ugajanju in pripadnosti. Nekje globoko v genetskem zapisu piše, da čuteča bitja vse življenje stremimo k iskanju boljše polovice. Hrepeneti po tem, da s partnerjem preživimo sleherni trenutek dneva in z njim delimo celo to, kdaj gremo na stranišče, ni nevarno, dokler ga povrhu ne dojemamo kot manjkajočega koščka naše osebnosti. Težava nastane, ko začne partnerstvo simbolizirati tako zaprto celico, da bi ji zavidal še švicarski trezor in skozi katero ne prodrejo niti stara prijateljstva.
Razmerje se takrat poigra z dinamiko prijateljstva. V desetletje trajajočem odnosu sem se prvič začela počutiti nezaželeno, odrinjeno, celo nadležno. Na nekem površinskem nivoju sem se celo zalotila pri iskanju krivde v njenem novem partnerju. To je seveda začelo smrdeti po sebičnosti, ta pa ne povzroča nič drugega kot gnojne rane. Požugam si, da je iz srca privoščiti dobroto temelj zdravega odnosa. Pa si je res sebično želeti, da nekatere stvari še vedno ostanejo samo najine?
Sprašujem se, ali moram(o) za vsako ceno – celo dolgoletnega odnosa – dovoliti, da nekdo nonšalantno pomete z nami.
Kaj storiti, ko smo za prijatelja dovolj dobri izključno takrat, ko nam pritiče vloga dežurnega terapevta, ker je njegov princ na belem konju vstal z levo nogo? In kaj takrat, ko smo – bog ne daj – po razhodu znova dovolj dobri in se od nas pričakuje vloga robčka na dveh nogah. Smo človeka takrat, ko z razmerja poliže medeni nadev in ga sreča pamet, pripravljeni vzeti nazaj? V drobnem tisku prijateljstev seveda ni zapisano, koliko bremena morajo ta prenesti. A tudi potrpljenje, da stojimo ob strani nekomu, ki nas je (še preden je sploh skočil v zakonski jarem) pospravil v predal za staro šalo, ni neskončno. Nekje je treba potegniti črto.
Sama težko prežvečim izdajo takšnega kova. Sem imela res veliko vrednost, če je ta zbledela ob prihodu druge osebe?
Ugotovila sem, da bova skupni jezik ponovno dočakali takrat, ko bo točila krokodilje solze, na meni pa se bo nabrala plast prahu in sivi lasje. Amorjeva puščica včasih ohromi tudi dobrega prijatelja. Tako pač je.
V lovljenju rdeče niti tega članka je sodelavka Petra z menoj delila modro misel: "Tudi mama je lahko tvoja prijateljica, ampak ne glede na vajin prijateljski odnos ne bo nikoli mogla nadomestiti tvoje najboljše prijateljice." V krošnji odnosov prijateljstvo predstavlja samostojno vejo, zato nov partner ne more izpodriniti, kaj šele nadomestiti starih prijateljev. Banalen primer: še tako razumevajoč partner bo napačen naslov vsakič, ko bomo v histeriji črnega petka hlastale za nasvetom, katere hlače pospraviti v nakupovalno košarico. Niti najmanj ne potrebujem pridige, da bodo zaradi desetega para hlač police v omari podlegle pritisku, in niti najmanj ni ta boljša od prijateljičinega spodbujanja, da je kosov v moji kapsulni kolekciji še vedno premalo. Napačen naslov je tudi takrat, ko raje zavija z očmi kot posluša moje blebetanje o tem, kako me je zvezdniška simpatija na koncertu vsaj trikrat s pogledom ošvrknila z odra in da je že čas za obisk frizerja. Niti najmanj si tudi ne predstavljam, da bi se lahko z njim enako norčevala iz internih šal, ki sva jih s prijateljico sestavile že v zadnji gimnazijski klopi. Naštevam lahko do jutri. Skratka, recite, kar želite, a ni ga čez babji pogovor, četudi nas na domačem fotelju čaka sanjski moški. V nekaterih ženskih zadevah moški partnerji pač niso dovolj podkovani in nič ni narobe s tem, da se jih za to niti ne trudimo kvalificirati. Ne pozabite – za to imamo prijateljico. In pika.
Fotografija: Profimedia
