To zdaj ni vprašanje, kajti odgovor je en sam. Pustite si čutiti. Kaj boste z lastnimi čustvi naredili, pa je že drugo vprašanje. MOJCA ZEMLJAK
Nisem jutranji tip človeka. In tudi če me ves svet prepričuje, da se na jutranje vstajanje lahko navadiš, potem sem izjema, ki potrjuje pravilo. Ko sem tako vsa krmežljava in nejevoljna v prvi razred vozila hčerko, mi je bilo čisto odveč nepredvidljivo srečevanje someščanov, ki jih je bilo treba vsaj pozdraviti, če že ne izmenjati vremensko napoved. Pot do Ljubljane v samoti avtomobila je bila zame namreč dobrodošla uvertura v nov dan, ta sprememba v takojšnji stik z ljudmi, ko še nisem niti noge dobro položila iz mehke postelje na trda tla, pa kar precejšnje neudobje. Moja pozna ura ali recimo kar zadnje sekunde prihajanja pred šolo s hčerko, kar mi je mala večkrat očitala, pa so se ujemale s časom mame, ki se je pred vhodom v razred vedno naslikala z nasmehom na obrazu, ki se je trikrat zavrtel okoli njene glave, tako velik je bil. Tudi če nisem ničesar rekla, je ona govorila, in ni se zdelo, da mi kaj veliko zameri, ko sem odgovarjala skopo, najbolj revno, kar se je dalo, na njena vprašanja. Bila je vztrajna in brez predaha nasmejana, vsako novo jutro je bila prisotna z istim ogromnim nasmehom, ki se ni dal odgnati z njenih ust. Po kakšnem mesecu sem se vdala in začela me je celo zanimati. Kako ji uspeva? Kaj naredi s slabimi dnevi, kako je lahko, kljub temu da je navsezgodaj na tešče pojedla živo žabo, še vedno nasmejana? Takrat sem namreč že vedela, da ima njena hči težave hoditi v šolo, da ima socialno fobijo in večino juter bruha, preden gresta od doma. "Če se nasmehnem, temu verjamem," mi je nekoč rekla. Takrat sem se zamislila. Ima prav? Je moja (jutranja) slabovoljnost postala železna srajca, samoumevna in z nekim skritim pomenom in namenom, ki ga še sama ne poznam, ji pa verjamem? Je bilo vse skupaj inercija, ker je bilo lažje biti slabe volje in namrgodeno strmeti v tla, namesto da bi se veselila novega dne življenja, veselje s prijaznim stavkom ali samo obrazom pokazala še drugim … le kdaj in zakaj je pozitiva zame postala prenaporna? Sem bila raje a priori slabe volje, čeprav se ni zgodilo še nič, tem čustvom primernega, in sploh niso bila za to kriva zgodnja jutra, ki se niso ujemala z mojim bioritmom?
Še danes ne vem, katera ima prav. In katera ne. Mislim, da nobena od naju nima ne prav ne narobe. Zdaj sva namreč prijateljici in skozi vsa leta najinega druženja se je pokazalo, da je njen sladki nasmeh pogosto prikrival kislo resnico. Z njim se je nekako trudila prevarati samo sebe in počutje, ki bi jo sčasoma lahko pokopalo. Z njim je preživela. Ni si pustila čutiti krute surove resnice svojega stanja, pretvarjala se je, da ima razlog za nasmeh – in sčasoma se je na to tako navadila, da ni več vedela, da se smeji, da se ne bi jokala. "Daj, prosim te, ali lahko danes nisi spet dobre volje, če nisi dobre volje?" sem ji rekla nekoč in sprožila njene solze. Njen večni nasmeh me je nerviral, zato sem začela drezati vanjo in jo izzivati. Neko jutro je nato prišla med ljudi brez nasmeha. In tudi brez solz. Ter preživela. Bila mi je hvaležna, bila je olajšana, svobodna, kot mi je rekla. Izkazalo se je, da je bila njena pozitivna energija obramba pred vsemi negativnimi čustvi. Pa sem jo imela pravico oklofutati in jo izvleči iz tega njenega dobro režiranega filma? Ta vloga je bila njeno preživetje, ni si pustila čutiti, ker tega morda ne bi preživela. A očitno mi je klofuto dovolila, očitno je zanjo prižgala zeleno luč.
Tudi ona pa ni pustila meni čutiti, kar čutim. Kot dvorni norček je skakala okoli mene, medtem ko sem se vrtela na vrtiljaku slabe volje, čeprav za to sploh nisem imela pravega razloga. Ni ji bilo prijetno, kako kislo se držim, spominjalo jo je na njeno resnico, kot mi je nekega dne zaupala. Bila sem ji skrajno neprijetna in želela mi je pomagati, ker ni znala pomagati sebi. Moj namrščeni obraz ji je šel tako na živce kot meni njen nasmeh, zato me je avtomatsko začela ogovarjati, da bi ga spremenila. Pozneje ob eni od najinih tisočih kav mi je povedala, da so ji vse otroštvo dopovedovali, naj ne stresa slabe volje na druge, naj se kljub žalosti smeji in ne obremenjuje drugih s svojimi tegobami. To je pri njej postala privzeta nastavitev. Potem pa sem prišla jaz in sesula njen trdi disk. In ona mojega. Nikoli prej se nisem zavedala, kako sitna in neprijetna hodim po svetu. Namrgodenost je bila moja obramba, to niso bila moja prava čustva. Obramba pred čim? Pred tem, da je bilo vse v najlepšem redu, moja vraževerna narava pa je ves čas čakala, da se od nekod pripodi najtemnejši oblak. Ker ti večni sončni dnevi so bili v mojem sistemu, kjer pogosto vlada anksioznost, tisto predobro, da bi bilo res. Nekaj mora iti narobe slej ko prej. Pa sem raje že vnaprej nosila ta izraz na obrazu, čisto tako, za vsak slučaj. In zato, da bi preslepila tiste, ki v svetu vraž skrbijo za dogodke. Če bom slabe volje, morda ne bodo ugotovili, da je že čas, da mi gre kaj narobe.
Čutiti prava čustva ni nikoli napačna smer. Tu ne bi smelo biti rdeče luči na semaforju. Njihovo izražanje pa naj izbere pravo pot. Za to morata biti vseeno temu primerni situacija in okolica. Sprejemajoči ljudje, ki se zavedajo, da smo samo ljudje in da prav zato čutimo celo paleto čustev, lahko tudi v eni sami uri. Ne bom se zjokala sredi pisarne, če ne bom začutila, da lahko iskreno sem, kdor sem, bom vse solze pač vzela s seboj na avtobus in potrpela še tisto uro, preden se bo jez lahko sproščeno zrušil in bodo okoli mene ljudje, ki bodo vse naplavine sprejeli z odprtimi rokami. No, jaz bi se v resnici lahko zjokala tudi sredi pisarne. Dekletom bi bilo verjetno neprijetno in neugodno, saj se tako počutimo vsi, ko ne vemo, kako se odzvati, da bo prav in da ne bomo česa še poslabšali, zato se pogosto ne odzovemo pristno. Bolje bi bilo ne razmišljati o tem, kaj je prav in kaj narobe, in samo nagonsko odreagirati. Še vedno pa se lahko tam zjokam. Ker ta dekleta so Ljudje. Ki se več kot dobro zavedajo, da je čustva bolje čutiti kot taka, namesto da jih tlačimo v tiste globine, od koder bodo nekoč kot lava na površje privrela s tolikšno silo, da lahko še koga pokopljejo pod seboj.
Resnica je, da bolj pisana je paleta čustev, ki si jih pustimo čutiti, bogatejši je naš notranji svet. Kot bi bila čustva barvice, vsaka s svojo vrednostjo, s katerimi rišemo sami sebe – kakšni smo in kakšni bi radi bili. Tu so zato, da nas varujejo, nas opozarjajo, nas ženejo naprej in nam pomagajo, da smo v ravnovesju. Čustva, ki so naš nagonski in tudi zavestni* odziv na določeno situacijo (pogosto so odvisna bolj od našega videnja situacije kot od situacije same), so kot nekakšni sprožilci, da začutimo potrebo po spremembi ali akciji. Bolj si jih pustimo čutiti in jim dovolimo risati našo resnico, bližje smo celi sliki samih sebe in našega življenja. In potem lahko tudi ukrepamo, če je to potrebno.
(*Ko pravim, da so čustva naš nagonski in zavestni odziv, bi si morda mislili, da je to izključujoče. Pa ni. Če se ustrašimo kače, se nagonsko umaknemo in 'zbežimo'. Če se ustrašimo šefa, ki vstopi v našo pisarno ravno takrat, ko nas je malo zaneslo preverjati Instagram, pa ne bomo zbežali, ampak se bomo kljub strahu odzvali drugače. Verjetno se bomo začeli opravičevati, kar je zavesten odziv na situacijo. Če bi se ljudje odzivali samo nagonsko, bi sledilo veliko težav. Zato obstaja logična potreba po zavestnem nadzorovanju in obvladovanju čustev. Toda ne njihovem zatiranju!)
Zakaj me včasih razjezi hčerkina velika potreba po ličenju pri 13 letih in se slišim povzdigovati glas ter čutim pekočo rdečico na licih, ko jo vidim vihteti maskaro? Najprej bi odgovorila, da zato, ker to ni 'zdravo', da ni primerno ali kaj podobnega. Ampak mislim, da bi bili vsi ti odgovori larifari in daleč od moje resnice. Verjetno me razjezi zato, ker sama pri njenih letih nisem imela poguma za to, čeprav bi si to želela (in sem jezna nase), pa tudi zato, ker jo želim učiti, da niso ličila tista, zaradi katerih je lepa in sprejeta (ker sem imela sama težave s samopodobo). Če sem iskrena do sebe, jeza v meni sproži prava vprašanja, ki si jih zastavim, ker želim 'ozdraveti'. Pustiti za sabo stare vzorce delovanja in razmišljanja, ki so v meni vzbujali negativna čustva.
Če na lastna čustva odgovarjamo z naučenimi odgovori, mislimo in govorimo tisto, kar se nam zdi družbeno sprejemljivo, pa si jemljemo možnost osebne rasti. In če čustva celo zatiramo, postajamo recite pišite kot roboti. Mogoče delujemo srečni, ker smo si tako dobro nadeli tisti nasmešek na usta, a se ne počutimo tako. In se tudi ne bomo, ker si ne dovolimo prek čustev biti tisto, kar zares smo. Srečni smo, ko lahko polno zaživimo same sebe, z vsemi svojimi čustvi vred.
Fotografije: Profimedia
