ELLE kolumna | Čutite, da vaše telo ni usklajeno z vašim umom? Imate občutek, da ste zamudili veliko rasti, časa in priložnosti? Morda ste v vojni s časom.

10. 2. 2024
ELLE kolumna | Čutite, da vaše telo ni usklajeno z vašim umom? Imate občutek, da ste zamudili veliko rasti, časa in priložnosti? Morda ste v vojni s časom. (foto: Profimedia)
Profimedia

Skoraj štiri leta po tem, ko je covid zajel svet, se nekateri še vedno počutimo ujeti v času (in letih), ko se je ta začasno ustavil. Se leta zamujena, tako kot priložnosti, ne vrnejo nobena? MANCA POGAČAR

Pred kratkim smo kot po vsakem nedeljskem kosilu napol naveličani, napol v nizkem startu, da hitro vstanemo, hitro pospravimo z mize, hitro pomijemo posodo in se hitro vrnemo k delu, sedeli pri jedilni mizi in se predvsem z ženskim, to je večinskim delom družine, z mamo, sestro in babico, začele pregovarjati o tem, katera je v zadnjih treh letih z vidika pomembnih življenjskih izkušenj zamudila več. Moja sestra je bila stara 27 let, le leto manj kot danes jaz, ko se je vse skupaj začelo. Imela je redno službo, s sedanjim partnerjem je bila ravno na začetku razmerja, covid pa ju je prikladno potisnil, da sta že na začetku zaprtja zaživela skupaj. Mami je imela 52 let, kar se mi ni zdelo grozno, a, kot je rekla, vsako leto šteje. Kar še bolj velja za mojo babico. Jaz sem le nekaj dni pred razglasitvijo pandemije dopolnila 25 let, si brez pravega naziva ravno utirala karierno pot, pred katero se je v tistem negotovem času v hipu zgrnila gosta megla, napredovanje pa je zamenjalo 'zmanjševanje stroškov'. Jeseni sem na minimum zmanjšala še svoje odnose, ko sem se po dolgih letih razšla s fantom. In se tako nekako na vseh področ­jih življenja počutila šele na začetku. Ko sem tako pri 25 letih 'vstopila v pandemijo', sem tako kot večina mislila, da je vse za trenutek ustavljeno. Moje staro življenje je bilo zamrznjeno in vsak trenutek ga bom lahko spet začela tam, kjer sem ga končala. Mejnik 30 let je bil še vedno tam nekje na obzorju in še dovolj časa imam, da uživam v svojih dvajsetih, kajne? A tri leta in pol pozneje sem večino dni prepričana, da sem še vedno stara 25 let, in moji možgani se trudijo razumeti, kako hitro mineva čas. No, strinjale smo se, da je imela sestra najboljšo štartno pozicijo, čeprav se je zdelo, da mami brez večjih generacijskih sprememb življenje z utrjenim tempom teče dalje.

Covid se zdaj sliši rahlo vintidž. Še vedno se ga nismo popolnoma otresli, vendar pa hkrati povzroči anahronistični pretres, ko nekdo reče, da ga je še danes nekje staknil. Svet se je, vsaj miselno, premaknil naprej. Toda videti je, da se nekateri nismo, po treh letih in več kot pol ducata različic pa smo pahnjeni v razmišljanje, da moramo nadoknaditi zamujeni čas in se obnašati 'letom primerno'. Katera porodnišnica pri nas je bolj prijazna nosečnicam? Bi morala življenje v mestu pustiti za sabo in ga zamenjati za stanovanje v dvojčku – ne na obrobju mesta, ampak pri teh cenah kar države? Naj dam aplikacijam za zmenke še eno priložnost, sicer bom za vedno ostala sama? Na tej točki lahko kar zamrznem svoja jajčeca. Pa naj jih res? Vse to se mi je zdelo čudno, ker se še nisem zavedala, da sem vmes dopolnila 28 let. Že marca. Ker smo decembra, je to po dekliški matematiki 29, kar pa je tako rekoč 30. Torej sem z zamrznitvijo že malce pozna.

Pandemija je povzročila nenavaden časovni zasuk. Da je covid izkrivil naše dojemanje časa, je dobro znano. Študije kažejo, da stresne izkušnje povzročijo, da ni jasno, koliko časa mineva, zlasti če je človek več mesecev zaprt v svojem domu. Kadar smo tesnobni, se nam lahko zdi, da čas teče počasi, saj obdelujemo veliko podrobnosti. Ko smo umirjeni, časa skoraj ne opazimo, ker smo osredotočeni na eno stvar in blokiramo druge zunanje vire informacij, zato se zdi, da čas teče hitreje. Glede na to, kako ste doživljali pandemijo in kako ste se nanjo čustveno odzvali, se vam bo zdelo, da je čas minil hitro ali počasi. Meni se je zdelo hitro, zdelo se mi je počasno, zdaj pa se ga sploh težko spomnim. Učinek zaprtja je pri meni vrelišče dosegel zelo počasi. Mislila sem, da vem, kako je vplival name, vendar sem pred kratkim spoznala, da so moji možgani v ozadju krojili moje izkušnje, saj se je šele zdaj na površju pojavilo spoznanje, da še vedno čutim večji pritisk, kot si upam priznati. Pritisk časa in matematičnih računov minevajočih let v moji glavi je pritiskal name kot utež za papir, nekakšen okrasni kamen, ki drži velik kup papirjev, ki so različne plasti mojega življenja, v približno takšnem vrstnem redu, kot sem jih postavila, in preprečuje, da bi leteli po sobi, da bi drobci mojega vsakdana frčali v času hitro in intenzivno, vsi naenkrat, da bi me le pravočasno ujeli.

Z minevanjem časa od tistega nujnega, paničnega obdobja (se je to zgodilo včeraj ali predvčerajšnjim?) so se začela porajati nekatera nova vprašanja. Na primer, ali smo prespali tri leta normalnega življenjskega razvoja, koliko smo sploh stari danes? Ta časovni preskok je spremenil številne odnose. Vsi se staramo z enako hitrostjo, vendar se razlike med nami povečujejo in zmanjšujejo. Pandemični preskok, kot mu pravijo, nenavaden občutek, da naše telo morda ni usklajeno z našim umom, občutek, da smo zamudili veliko časa, rasti in priložnosti – se je zgodil ljudem vseh starosti, še posebej pa se je dotaknil žensk, ki so bile sredi dvajsetih let, ko se je pojavil covid, zdaj pa so v poznih dvajsetih ali na začetku svojih tridesetih. Čutimo pritisk biološke ure, pritisk zaroke, pritisk poroke. In kako je naše telo v bistvu tri leta pred našimi možgani. Ženske, ki so bile stare 26 in 27 let in so zdaj stare 30 in 31 let, čutijo, da je treba narediti še veliko več, zato so ta leta, tista pozna dvajseta leta, tako ključna. Veliko ljudi v tem času potuje, veliko ljudi se v tem času povzpne po karierni lestvici. Zaradi pandemije smo morali vsi odložiti svoje načrte, kar je povzročilo občutek stagnacije. Jaz sem se je pošteno dobro zavedala.

Poleg tega sta dolgotrajni stres in negotovost, ki smo ju doživljali, prispevala k občutku brezčasnosti. Naše misli so bile osredotočene na preživetje, in ne na osebno rast. Ugotovila sem, da me je moj preskok hitro popeljal skozi nekaj zadnjih let družbeno dopustne brezskrbnosti. In to, v kar sem padla, mi ni bilo posebej všeč, še zlasti po treh letih, ko sem bila udobno ugnezdena v svojem domu, upajoč, da bom, ko si bom to želela, kot s prižigom na stikalo lahko odprla svet vznemirljivih priložnosti. Pa me je pričakala le odraslost z vsemi spremljajočimi skrbmi.

Življenje se je le vrnilo v ustaljene tire, kot si nikoli ne bi vzelo tega prisilnega premora. A kljub temu vedno znova naletim na isti pogovor, najpogosteje z ženskami v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih letih, ki osuplo ugotavljajo, da so dejansko v svoji biološki starosti. Ko sem bolje spoznala to posebno obdobje življenja, se mi je to začelo dozdevati smiselno – ta leta so stroga aritmetika. Razumljivo je, da želijo tisti, ki so v pandemijo vstopili pri 29 letih, zdaj nadoknaditi izgubljeni čas: potovati s partnerjem, delati, hoditi na večerje s prijatelji – vse stvari, s katerimi se lahko ukvarja mlada, brezskrbna oseba. Zgodi pa se, da si ta ista oseba želi tudi otroke in jo skrbi, da se mora zato kmalu ustaliti – glede na smernice porodništva je njeno telo zdaj tri leta oddaljeno od tega, da se šteje za 'geriatrično'. V glavi se že počuti, kot da jih ima 29, vendar jih njeno telo kaže 32, vmes pa ni niti dneva, da bi njeni možgani dohiteli njeno telo.

Svojo starost pogosto navedem v tekstih, v katerih razpravljam o osebnih izkušnjah, povezanih z učenjem, da zagotovim odgovoren kontekst. Za vsako leto življenja velja, da človek zraste za centimeter modrosti, vendar to ni zagotovljeno, zato ljudem rada sporočim, kako sem na tem področju napredovala ali pa ne. Bralec se lahko nato odloči, ali mi bo zaupal, me popolnoma prezrl ali pa me bo upošteval previdno. V tem primeru imam 28 let. Nisem prepričana, kako pomemben je ta podatek. Vem pa, da je z vrstniškim pritiskom v zvezi s starostjo in 'staranjem' podobno kot z aknami: popolnoma izgine na področjih, kjer je bil med odraščanjem stalno izrazit. Na začetku 20. leta se pojavi na novih, nepričakovanih območjih. V nekaterih 'odraslih' primerih prav tako razjezi, če ne celo paralizira, kot je v najstniških letih. V drugih primerih je prisoten, vendar obvladljiv, zlahka ga celo prezremo, saj imamo končno orodja, moč in čustvene sposobnosti, da se z njim spopademo. Razlika med pritiskom vrstnikov ali obsedeno mislijo, da bi morali biti pri svojih letih nekje drugje, in aknami je v tem, da obstajajo ljudje, ki bodo za vse večne čase obdarjeni s popolno kožo, toda vsakdo vedno znova doživlja pritisk vrstnikov, v stotih starostnih obdobjih, na milijonih stopenj variacije. Ne pozabite, da vrstniški pritisk ni vedno kakšen uglajen fant v usnjeni jakni, ki bi deviškim pljučem ponudil cigareto. Vsi imamo svoje demone in ahilove pete. To je del človeškega stanja.

Pozna dvajseta so zagotovo posebno obdobje, ko se končno počutiš samozavestno, končno imaš nekaj denarja, in to je zadnjič, ko nimaš nobenih obvez. Toda za številne se je ravno v tem vznemirljivem času zgodilo zaprtje. Podobno kot moja sestra se je veliko mladih parov na začetku zaprtja skupaj preselilo; malo jih je bilo v to pahnjenih, če so želeli ohraniti razmerje, in najbrž veliko se jih je imelo rado. In vstopili so v te domače, vnaprej zrežirane nuklearne situacije, kjer so bili doma, kuhali so in skrbeli za stanovanje, niso hodili ven in so na splošno živeli kot 35-letnice in 35-letniki. In ko so pri 30 letih izstopili iz pandemije, so številni z grozo ugotovili, da se stvari niso vrnile v prejšnje stanje. Vsi so bili poročeni ali skoraj poročeni in nihče ni hotel več hoditi ven. Spet druga skupina mladih pa si kar noče priznati, da so zdaj stari 32 let in več ter doživljajo nekakšno drugo mladost – redko ostajajo doma, zapravljajo denar za izlete, oblačila in večerje, ne da bi pomislili, da ne živijo za včeraj, ampak, priznajmo si, za jutri.

Zdi se mi, kot da sem pomežiknila in sem zdaj krepko v drugi polovici svojih 20 let. Zdaj, ko sem že nekaj let trdno v svoji karieri, v glavi še vedno čutim, da sem začetnica. Nenadoma sem se na mestih in v razmišljanju, kamor sem se z veseljem vrnila po pandemiji, počutila tako staro. In če za svoj občutek, da sem obtičala v svojih 25 letih, nisem nanizala dovolj dokazov, naj povem še, da sem se 'po nesreči' začela videvati s 'frišnim' 25-letnikom, ker je moja 'zaostala glava', ko ga je spoznala, presodila, da je zagotovo star vsaj toliko kot jaz. Je pa ni. Zdaj ob vsakem njegovem odstopanju od tega, kar si mislim, da se spodobi za odnos pri 'zrelih 28 letih', zavzdihnem in si mislim: »Ah, seveda, šele 25 let je star, mladič!« Toda odraščanje ne pomeni vedno kopičenja novega znanja in modrosti. Včasih lahko pomeni opustitev rutine in prepričanj, ki nas vežejo in silijo, da stopamo po poti tako dolgo, da ugotovimo, da se ne premikamo. Čeprav najbolj boli to, da tega dejstva ne morem preboleti v svojem času. Številni brezumni meseci. Čas, ki bi ga lahko izkoristila drugače, bolj načrtno, za usmeritev v novo prihodnost. Naenkrat sem se zavedala, kako omejen je čas, in vprašanje, ali zapravljam svojega, me nenehno preganja in vznemirja.

Mogoče je, da ni bilo hujšega pandemičnega preskoka, da bi bilo vsako izgubljeno triletno obdobje po svoje enako boleče. Nikoli ne bomo vedeli, ali je za kaj od tega res kriva pandemija ali smo samo narcisoidni Petri Pani ali tesnobni milenijci in po novem zilenijci nezmožni prilagajanja. Morda bi se ti 30-letniki pri 30 letih ukvarjali z vprašanjem, ali naj imajo otroke, pa če bi pandemija bila ali ne. Ne nazadnje je prehod iz enega življenjskega obdobja v drugega vedno težak.

A čeprav se mi zdi vse skupaj tako zmedeno in dezorientirano, čutim veselo brbotanje gladine bazena neskončnih možnosti. Zdi se mi, da sem pravzaprav v zelo vznemirljivem trenutku svojega življenja; kot da sem na robu iskanja odgovora na vprašanje, kako želim živeti svoje življenje. Toda potem me skrbi, da spoznanja, do katerega pridem, ne bom praktično uporabila v svojem življenju ali pa da bo prepozno. Skrbi me, da sem ena od tistih ljudi, ki ne spremenijo svojega življenja ne glede na modrosti, ki jih dobijo na svoji poti. Zato upam, da me bo življenje tako kot vse druge, ki tako ali drugače nadaljujejo svoje poti, prisililo, ta te spremembe sprejmem čim bolj neopazno. V številnih primerih so to velike odločitve, ki odločajo o življenju, čeprav je škoda, da jih sprejemamo ravno v času črne luknje, ki se zgodi enkrat na generacijo. Morda se bomo čez deset let zbudili, se ozrli na svoje družine in doživeli skupno zgodnjo krizo srednjih let. Ali pa bomo šli naprej in kot vse generacije pred nami ignorirali občutek, da nihče od nas ni pripravljen na vse to, s čimer nam življenje streže. Življenje se za vsakogar odvija drugače in ni univerzalne poti do sreče. In če na poti nismo zadovoljni s svojim ciljem, nas je pandemija naučila, da lahko kadarkoli spremenimo smer ali začnemo znova.

Fotografije: Profimedia

Preberite še: Eugenie Yorška: Oboževalce presunila podobnost med njenim sinom Augustom in princem Harryjem

Priporočamo tudi: Julia Roberts poskrbela za senzacijo: Blestela v kombinaciji, ki je Anna Wintour ne prenese

Novo na Metroplay: "Nujno se je bilo potrebno raziti, da sva se potem znova srečali." | Miša Molk in Ula Furlan