Drage dame, to se ne spodobi: kaj lahko in česa ne, ko enkrat dopolnimo 35 let

Da ne bom s prstom kazala na druge, bom začela pri sebi. To poletje sem se zasačila, kako se zgražam, ko opazujem žensko svoje starosti (več kot 40) plesati v množici polovico mlajših ljudi, se izzivalno zvirati, zapeljivo smehljati in kazati bujni dekolte. Ker sem nagnjena k samorefleksiji, sem se takoj vprašala, kaj me je tako zelo zmotilo in s kakšno pravico. Moje načelo je, da ne sodim na suho in z distance, da upoštevam in spoštujem človekove razloge, ki so samo njegovi in se me v resnici ne tičejo, in res verjamem, da je ta ženska to počela z razlogom, ki je samo njen. S svojim obnašanjem me ni prav nič prizadela ali kakorkoli vplivala na moje življenje, morda sem bila pa le malce ljubosumna, da si je to prosto po Prešernu dovolila in je ni prav nič brigalo, kaj si o tem mislimo drugi, na primer jaz.

Preberite še: 

• Princesa Charlene nosi najlepši zimski plašč, ki se poda k vsemu in je veliko bolj zanimiv od klasične črne: Moderen kos, ki je eleganten in urban hkrati
• 6 idej za originalno in zanimivo zavijanje božičnih daril

​Roko na srce, tudi o sebi menim, da se v mladosti nisem znorela v pravem pomenu besede.

Oziroma tako, kot je večina v moji generaciji menila, da se je treba, preden si lahko pripravljen na odgovorno, zrelo, resno življenje. Izkusi vso norost in traparije, da boš potem v času resnega življenja imel v zavesti, da se na dolgi rok ne izplačajo, da jih večkrat obžaluješ, kot obožuješ spomin nanje. Sama nikoli nisem bila tri dni in tri noči v kosu budna, ker bi bila zabava tako dobra, da bi bilo greh zatisniti oko, nisem preplesala petdnevnega festivala in se zbudila s krvavimi podplati, sploh pa nisem nikoli v omami in zanosu izgubila spomina in brez lastnega nadzora počela kaj, kar bi naslednji dan obžalovala (ali se z noro prigodo bahala). Nisem se zbudila na drugem koncu sveta z opico na rami niti na drugem koncu države z napol pojedenim burekom po prekrokani noči, mogoče le na drugem koncu mesta (a sem dobro vedela, kako sem tam pristala). S partnerjem sem od 19. leta, tako da od takrat kaj veliko nepremišljenih in samo po trenutnih vzgibih in potrebah usmerjenih dejanj niti ni prišlo v poštev, pred tem pa sem bila precej zadržana najstnica, ki se še ni počutila pripravljene za velike podvige na tem področju. Saj smo se zabavali, peli, plesali, pili, flirtali (mogoče ne v tem vrstnem redu), a glavo sem vedno obdržala trdno na vratu. Sem se potem v mladosti sploh znorela po definiciji, ki velja v naši družbi? In če se nisem, se po drugi definiciji zdaj ne smem več, ker se to pri teh letih ne spodobi?

Vračam se k osnovnemu vprašanju: zakaj je divji ples ženske, stare več kot 40 let, v večini opazujočih sprožil neodobravanje?

"To se za žensko njene starosti ne spodobi," sem slišala nekoga v bližini izreči na glas. In ko se je sklonila k fantu poleg sebe in mu nekaj zašepetala na uho, je nekdo rekel: "Pa saj bi mu lahko bila mama!" Moram priznati, da je takrat moja uporniška in dovolj svobodno naravnana osebnost vendarle stopila v bran ženski, ne obsojajočim. Bolj kot to, da se je ona zabavala s precej mlajšimi od sebe in se počutila del njih, so me zmotili ton teh obsojajočih besed in fraze, ki so me preveč spomnile na pregovorno slovensko zavist in vzgojo, ki me je frustrirala že kot otroka. Če pustimo ob strani osnovni bonton, ki do določene mere družbi prav gotovo prinaša dobrodošlo spoštovanje drugih in njihovih življenj, mi povejte – koga v resnici tako zelo moti, če se najstnica v svojem zahtevnem obdobju odraščanja obleče v črno za poroko mamičine prijateljice, ker se v drugih barvah počuti razgaljeno in ne sebi podobno? Danes z veseljem oblečem kaj manj zadušljivega in barvitega, pa me še vedno zgrabi jeza, ko se spomnim na pripombe svatov: "Le kaj je mislila njena mama, da ji je to dovolila, saj ni prišla na pogreb. To je dan za veselje, ne pa za darkerje in njihovo depresijo." Samo pomislite, se to ne spodobi in je zato žaljivo do neveste in ženina ali je treba pogledati širše in upoštevati razloge najstnice, ki preživlja ta posebni čas. Le koga je s tem prizadela ali mu vsaj uničila dan? Ni vse črno in belo, najstnica v črnem na poroki ali odbiti ples ženske v zrelih letih.

Kdo sem jaz, da ti sodim?

Ta ženska je – vsaj v tisti situaciji – v primerjavi z nami spodobnimi intenzivno živela življenje. Uživala je v trenutku in se ni obremenjevala s poroto okoli sebe. Verjetno je k njenemu brezbrižnemu vedenju nekaj pripomogel tudi alkohol, a v tistem istem trenutku sem se začela zavedati, da prav nihče od nas ne pozna njene zgodbe, ozadja njenega plesa, njenih razlogov. V nasprotju z drugimi, ki jih je odneslo lastno zavidanje in hkratno tolaženje s tem, da se to v naši družbi pač ne spodobi in je ona tista, ki počne nekaj narobe, sem se prenehala zgražati. Dojela sem, da je nekaj narobe s tem obsojanjem. Da je to predvsem vzorec oziroma mehanizem v naši zavesti, ki se samodejno sproži, ker sem odraščala v okolju, ki me je programiralo v tej smeri. In kaj če je ta ista ženska pred kratkim premagala raka in želi zdaj proslaviti zmago na tak (svoj) način? Kaj če je zanosila zelo mlada in do zdaj živela izključno za otroke, sebe pa ves čas postavljala na stranski tir? Mar ne sme odplesati svojega plesa, ne da bi jo linčali s pogledi in mnenji kot čarovnico? In kaj če nima nobenega dramatičnega razloga za svoje vedenje, ampak samo preprosto uživa? Kdo določa nepisana pravila, kaj se sme in kaj ne sme v zasebnem življenju vsakega od nas?

Je neizživetost ekonom lonec?

Njene zgodbe nisem nikoli slišala, poznam pa zgodbo druge ženske, ki bo kmalu dopolnila 40 let, a pravi, da do zdaj še ni živela zase. Živela je za druge, uspešno igrala vse primerne in spodobne vloge v svojem življenju, pozabila pa je doživeti tisto, kar bi si želela samo zase. Nikoli se ni počutila brezskrbne, nesmrtne, svobodne, brez jasno začrtanih pravil, nikoli ni naredila česarkoli norega ali vsaj nepričakovanega. Predvsem pa ni nikoli naredila ničesar, kar bi veselje in užitek prineslo samo njej. Le kakšno je življenje, če se ves čas odpoveduješ sanjam samo zato, da bodo drugi srečni ali da vsaj ne bodo nesrečni. To življenje slej ko prej onesreči tebe. In ona je živi dokaz za to. Zdaj ko se počasi umirja in vrača v stare tirnice svojega vsakdana, pravi, da bi brez te 'eksplozije' zasovražila moža, družino, morda ušla iz tega življenja za vedno.

Moža je spoznala pri petnajstih, kmalu zatem sta že imela otroke in vsak njen dan od takrat se je vrtel samo in edino okoli družine, sploh ker je eden od otrok bolehal za kronično boleznijo. Sčasoma je pozabila na svoje želje in potrebe ali, bolje povedano, je te potlačila tako globoko vase, da jih ni več zaznavala, bila je le dobra žena, dobra mama, dobra gospodinja. Ko so leta minevala in sta otroka odraščala in jo vse manj potrebovala, pa se je v njej spet začelo prebujati življenje kot tako. Ves ta čas je verjetno zavestno zanemarjala sebe, si nikoli dovolila, da bi začutila ali se zavedela, kaj si v resnici želi, vse samo na račun razdajanja drugim, njihovega zadovoljstva (in mogoče celo tudi svojega, ker je na ta način veljala za zgledno predstavnico družbe). Zdaj pa je začelo vse to iz nekje tam pregloboko najprej komaj zaznavno, potem pa vse bolj agresivno in vztrajno pronicati na dan. Želela se je voziti z motorjem, si privoščiti mesene užitke zunaj postelje, plesati do jutranjih ur nekje na plaži in pozabiti na dolžnosti in odgovornosti ... Vse, kar pripada mladosti in si je v resnici že takrat želela početi, a je zatrla v sebi zaradi okoliščin, ni kar splahnelo skupaj z mladimi leti, ampak se je akumuliralo in v trenutkih, ko je bila sama s sabo, tiščalo k eksploziji. Spremenila je videz, začela se je oblačiti bolj mladostno in sproščeno. Začela je hoditi na pozne pijače s prijateljicami in bile so vse pogostejše. Nato je lepega dne sama odšla na potovanje, s katerega se zelo dolgo ni vrnila. Tako dolgo, dokler ni doživela skoraj vsega, kar si je z velikimi črkami zapisala na svoj 'bucket list' – seznam doživetij, ki ji bo na smrtni postelji dal občutek, da je živela. Prepričana sem, da je tudi plesala v družbi precej mlajših od sebe in da se je ob tem marsikdo zgražal.

Vsak po svoje, življenje je tvoje

​Mladost je namenjena nabiranju novih izkušenj, situacijam, ki so kot laboratorij za naše misli, čustva in občutke, brezskrbnemu preizkušanju samega sebe in brezglavemu zabavanju, spoznavanju čim več različnih ljudi, s pomočjo katerih se v primerjavah izoblikujejo naš okus, naše želje, potrebe … A kaj če iz različnih razlogov to zamudimo? Je naslednji vlak, če nanj vstopimo na napačni postaji svojega življenja, zato poln sramu, obsojanj okolice, precepov in nihanj med naučenim in spodobnim ter potrebnim in želenim? Se moramo odreči vsemu, kar smo zamudili v mladosti, ker če si to privoščimo zdaj, ne delujemo po nepisanih pravilih družbe? Če izključimo golo dejstvo, da se nam večini v zrelih letih zaradi izkušenj in kilometrine življenja ne ljubi več plesati vso noč, niti naše telo tega morda ne zmore več, niti ni v naših nastavitvah razuma takih vzgibov … bi vseeno morali živeti (po svoje) in pustiti drugim živeti (po svoje). Nekateri so namreč popolnoma drugačni od nas, za njimi je drugačna življenjska pot in mogoče je njihov cilj namesto umiritve in upokojitve zrežirati čim bolj napet, akcije in zabave poln film zrelega obdobja. Kajti enkrat v življenju človek morda mora biti malo nor in početi stvari, zaradi katerih se počuti živ. Kaj in kdaj se nekaj spodobi, naj zato bolj ali manj ostane repertoar godrnjanja generacij, ki so živele v časih, ko je bilo strogo upoštevanje družbenih norm tako rekoč edina izbira.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere