"Ali me boš kdaj zaročil?" Njegov odgovor je bil hladen, preprost in krut. Izpostavil je eno stvar, zaradi katere je zavedno odšla. Leta kasneje pa se je spet oglasil ...
Ko se je Jelena tistega sončnega dne v Angliji spoznala z Markom, je verjela, da se je zgodila usoda. Oba iz bivše Jugoslavije, a odraščala na različnih koncih Velike Britanije, sta se povezala najprej skozi jezik, nato skozi humor, nazadnje pa tudi skozi skupne sanje – o potovanjih, družini in življenju v dvoje.
Njuna ljubezen je trajala. Skupaj sta se selila, preživela bolezni, menjave služb in celo smrt v družini. Jelena je bila ob Marku, ko je izgubil službo, ko je zbolel njegov oče, ko je menjaval kariero. Vedno znova mu je bila v veliko oporo. Vsakič, ko je nekdo omenil poroko, se je nasmehnila in rekla: "Bo že. Imava čas." Ampak čas je tekel. Sedemnajst let. Brez zaroke. Brez otrok. Brez načrtov.
Marko je na resna vprašanja odgovarjal z lahkotnostjo. "Ne potrebujeva papirja, da bi bila srečna." In: "Poroka je za ljudi, ki ne znajo ljubiti brez obveznosti." A nekega večera je Jelena zbrala pogum. Pogledala ga je naravnost v oči in vprašala: "Ali me boš kdaj zaročil?"
Odgovor je bil hladen, preprost in krut: "Ne bom. Nikoli. Si dobra punca, ampak nikoli te nisem videl kot žensko, s katero bi se poročil."
Tisto noč je odšla. Ni kričala, ni jokala – zgolj spakirala najnujnejše stvari in zapustila stanovanje, ki sta ga skupaj plačevala. Naslednji meseci so minili v tišini. Požrt ponos in občutek, da je zapravila najboljša leta svojega življenja, sta jo lomila od znotraj. A kot se pogosto zgodi, se je prav iz te bolečine začela rojevati nova verzija nje same.
Spoznala je Filipa – sodelavca, ki je že dolgo v tišini gojil simpatijo do nje. Bil je vse, kar Marko ni bil: nežen, iskren, odločen. Že po enem letu zveze je Jelena zanosila. Rodila je sina in poimenovala ga je Leon – lev, ki je prišel po temnem obdobju.
Nato pa je prejela pismo. Brez pošiljatelja, brez naslova. Na kuverti zgolj njeno ime in priimek. V njem – Markov rokopis. Prepoznala bi ga tudi brez očal. A vsebina pisma ni bila ljubezenska:
"Nisi imela pravice, da mi to narediš. Govorila si, kako me ljubiš, a si nato končala s prvim, ki je prišel mimo. Zdaj imaš otroka, ki bi moral biti moj. Ko ga boš peljala na sprehod v park, pazi, kdo te spremlja. Vse ima svojo ceno."
Srce ji je obstalo. Sprva se je skušala prepričati, da gre za slabo šalo, da se je nekdo grdo pošali na njen račun. A ni bilo tako. Zadrhtela je. Pogledala je sina v posteljici in dojela, da je napočil čas, da pretrga vsak stik s preteklostjo. Pismo je odnesla na policijsko postajo. Prijavila ga je. Pokazala je tudi sporočila, ki jih je prejemala z neznanih številk, v katerih so pisale stvari, kot so: "Še vedno si moja" in "Nikoli ne boš mirna z drugim"
Policija je reagirala resno. Dobila je začasno prepoved približevanja, Marko pa je bil poklican na zaslišanje. Ni zanikal, da je poslal pismo, a je trdil: "To je bil čustveni izpad. Nisem mislil resno."
Sodišče ga je opozorilo, Jelena pa se je preselila v drug del mesta in kmalu zatem še v drugo državo. Začela je znova – življenje daleč od preteklosti. Danes njen sin šteje tri leta, z možem Filipom pa vodita malo družinsko kavarno, poroča Stil.
Včasih, ko pogleda v vzvratno ogledalo življenja, se vpraša, kako je lahko toliko let ostala z nekom, ki jo je ljubil le napol. In vsakič znova si odgovori:
"Sedemnajst let sem bila njegova senca. A šele zdaj, ko vidim, da sem moževa celota, zares razumem, kaj pomeni biti ljubljena."
