Dekleta z uredništva razkrivajo: "Potovanje, ki bi ga z veseljem ponovila"

Dekleta z uredništva razkrivamo, katera potovanja so bila za nas prelomna ali vsaj presunljiva, ter z vami delimo tudi nekaj sočnih, zabavnih in kar malo intimnih podrobnosti.

Petra Windschnurer, glavna urednica

Z avtom po sredozemski in atlantski obali Francije

Kdaj se je potovanje zgodilo? Pred 19 leti, tri mesece prej, preden sem rodila prvega otroka. Leto 2005 je bilo res posebno!

S kom si potovala? To je bil gotovo eden daljših road tripov, ki sva jih doživela s partnerjem, ki je 17 let pozneje postal moj mož.

Vrhunec potovanja: Ker sva obdelala celotno sredozemsko in atlantsko obalo Francije, je to vprašanje do turističnih znamenitosti regij kar malce nesramno. A šalo na stran. Srečanje z oseko atlantskega oceana. Avto sva parkirala ob cesti in skočila na peščeno plažo. Sprehod do morja se je sprevrgel v pohod in pohod v pravi treking. Tisti dan nog nisem namočila v vodo, sem pa zato jedla najboljšo ribjo juho do zdaj.

Kaj bi si danes na tej destinaciji še ogledala? Znova bi dala priložnost mestu Saint Tropez. Razočaranje je bilo kar veliko.

Jedla sem: Žal sem samo z očmi požirala sire s plemenito plesnijo, školjke v smetanovi omaki in rdeče vino. No, ampak račka v hruškovi omaki in pire iz kostanja nista bila slaba tolažba.

Je imelo to potovanje zate kakšno sentimentalno vrednost? Seveda, pod srcem sem nosila brcajoče malo bitje, ki danes obožuje francosko kuhinjo tako kot jaz. Neprecenljivo!

Prvi in zadnji vtis s tega potovanja? Če bi znala francosko, bi kljub dolgi vožnji iz Slovenije takoj skočila balinat z lokalnimi prebivalci na balinišče pod veliko Murvo v francoski vasici, ki sva jo obiskala najprej. Zadnji vtis sicer ni bil tako bleščeč kot prvi, saj se je najin avto francoskega porekla prikladno pokvaril takoj, ko sva prečkala francosko-nemško mejo. Sem pa ob prisilnem dvodnevnem postanku v nemškem mestu Karlsruhe odkrila svoje do takrat nepoznane bližnje sorodnike.

Kaj si prinesla s potovanja? Glineni kipec mačke, ki jo je ob polnoletnosti razbil moj novi mladoletni maček.

Manca Pogačar, spletna urednica

Iz Monaka v Cannes in povsod vmes

Kdaj se je potovanje zgodilo? Septembra 2022.

S kom si potovala? Z družino.

Vrhunec potovanja: Potovanje je verjetno doseglo vrhunec, ko tudi zadnjo noč na Azurni obali zaradi nespečnosti nisem zatisnila oči niti za uro. Šala. Ne vrhunec potovanja, potovanje je bilo vrhunec leta.

Kaj bi si danes na tej destinaciji še ogledala? Nekoč se želim z Azurne obale odpeljati še globlje v Provanso, vsaj do mesta Aix-en-Provence, kjer bi prtljažnik avtomobila napolnila z olivnim oljem, se 'navohala' sivke in stopila v Cezannov atelje, kjer so nastala nekatera zadnja najpomembnejša dela enega mojih najljubših postimpresionističnih slikarjev.

Jedla sem: Ves čas! Dan sem začela z bageto, francoskimi siri in olivami, paleto okusov očistila z maslenim rogljičkom, malicala pain au chocolat, se po plavanju okrepčala z najboljšimi ocvrtimi lignji, popoldne s plaže nisem odšla, če se pod žgočim soncem nisem ohladila z vsaj tremi vodno-sadnimi lučkami, pred večerjo grizljala Laduréejeve makrone, katerih zalogo sem si priskrbela v Cannesu, večer pa zaključila s hobotnico in špageti z vongolami. Voilà.

Je imelo to potovanje zate tudi kakšno sentimentalno vrednost? Postavite me v Francijo in za vedno bo imelo sentimentalno vrednost.

Prvi in zadnji vtis s tega potovanja? Prvi vtis spremlja neskončna, skoraj otroška radost, ko sem svoje prste prvič pomočila v azurno modro mediteransko morje, nato pa stopala do gležnjev zarila v mrzlo mivko. Zadnji spomin je bolj grenko-sladek, ko sem si v avtu na poti domov solze brisala z mislijo, da se v Francijo vračam že čez dva tedna na teden mode v Parizu.

Kaj si prinesla s potovanja? Chanelove balerinke (dolgočasno, kako se ponavljam), nekaj francoskih nišnih dišav, ki hranijo preveliko sentimentalno vrednost, da bi jih uporabljala, in nenasiten apetit po francoski obali.

Ajda Gregorc, pomočnica urednice

Prvič čez lužo v New York, New York

Kdaj se je potovanje zgodilo? Letos. V začetku februarja, natančneje.
S kom si potovala? Z Manco Pogačar, prijateljico in urednico naše spletne strani. Elle delegacija, torej!

Vrhunec potovanja: Sprehod po brooklynskem mostu, z njega pa tista znana panorama steklene džungle iz vsakega filma v devetdesetih, ki sem jih 'požirala'. In zasnežena Peta avenija.

Kaj bi si danes na tej destinaciji še ogledala? Radio City Music Hall, skočila pa bi tudi na Broadway.

Jedla sem: Najboljšo pašto do zdaj v Eataly, pa imam z njimi kar nekaj izkušenj. Vem, posipam se s pepelom. Da se odkupim, tudi vaflji v očarljivi ameriški okrepčevalnici Jack's Wife Feida niso bili od muh.

Je imelo to potovanje zate tudi kakšno sentimentalno vrednost? Zagotovo, uresničile so se mi otroške sanje, ki sovpadajo z ameriškimi.

Prvi in zadnji vtis s tega potovanja? Vau, vau, vau (orosene oči), zadnji pa New york, se še srečava.

Kaj si prinesla s potovanja? Zase le suvenirje v obliki papirčkov, računov in akreditacij s tedna mode, za svoje bližnje pa luštne drobnarije; ilustrirane razglednice iz Guggenheima, karamelizirano pokovko, dišavo Glossier in 3D-vodnik po Velikem jabolku iz papirja.

Mojca Zemljak, redaktorica in lektorica

V Tanzanijo na safari in po kičasto čudovite prizore na Zanzibar

Kdaj se je potovanje zgodilo? Julija 2005.

S kom si potovala? S fantom ter sestro in njenim fantom.

Vrhunec potovanja: Občutek sladkega dolgčasa, ko sem iz hektične rutine prešla v čisti nič na zanzibarski neskončni plaži. Še prej pa seveda trenutek, ko sem zagledala leva v vsej svoji veličini v naravnem okolju le streljaj od sebe. Fotografije nimam oziroma je čisto spacana, kajti roka ni bila mirna.

Jedla sem: Odlične evropskemu okusu prilagojene obroke iz afriških sestavin, ki nam jih je na safariju pripravljal naš osebni kuhar. V zanzibarskem Stonetownu neobičajne dobrote s tamkajšnje 'odprte kuhinje' oziroma tržnice. V obalni vasici Kendwa, kjer smo bivali v 'hišici na drevesu', pa vsak dan ribo naravnost iz morja, ki je valovilo le nekaj metrov od naše najljubše restavracije na plaži. Tisto ribo, ki jim jo je tisti dan pač uspelo ujeti, preden se je restavracija odprla.

Je imelo to potovanje zate tudi kakšno sentimentalno vrednost? Če je kulturni šok lahko sentimentalne narave, potem ja. Oziroma, če uporabim evfemizem, širjenje duhovnega obzorja. Ko smo prileteli v Afriko, sem si vsaj prve dni večkrat na dan rekla »le kaj mi je tega treba«. A na koncu obžalovanja ni bilo, le bogastvo izkušenj, ki jih drugod ne bi mogla dobiti. In globoka hvaležnost, da živim, kjer živim.

Prvi in zadnji vtis s tega potovanja? Prvi vtis je bil neprijeten, saj mi vročina in vlaga v zraku nista pustili dihati. A ko te zamoti neverjetna 'galama' na ulicah, ki ti prav tako ne pusti dihati, se hitro navadiš na prvo. Ogromno novih dražljajev, ki te spreminjajo v bolj potrpežljivega človeka in hvaležnega za vse doma. Zadnji vtis pa je bil več kot prijeten. Človek, ki nima niti za kruh, ti podari zadnji drobiž za avtobus, ko na poti domov ne moreš zamenjati tanzanijske valute v kenijsko.

Kaj si prinesla s potovanja? Cel nahrbtnik vtisov, doživetij, izkušenj, novih spoznanj o sebi. In fotografij, s katerimi se ne morejo kosati niti najbolj kičaste razglednice.

Petra Cvelbar, art direktorica in tehnična urednica

Z glasbo v ušesih na potep po Lizboni

Kdaj se je potovanje zgodilo? Večina mojih potovanj je povezanih z glasbo, saj skoraj ves čas dopusta izkoriščam za fotografiranje glasbenih dogodkov. Eno najlepših je zame vsekakor obisk Lizbone, kjer sem bila kar nekaj let uradna fotografinja največjega džez festivala Jazz em Agosto na Portugalskem. Zadnji obisk je bil leta 2019 in letos se ponovno vračam tja.

S kom si potovala? Sama.

Vrhunec potovanja: Zagotovo pobegi na bližje plaže, obisk bolšjega sejma Campo de Santa Clara za samostanom São Vicente de Fora vsak torek in soboto in sladkanje z znamenitim pastéis de belém v istoimenski slaščičarni, kamor me je znanka, ki živi zraven, pretihotapila, ne da bi ure čakali v vrsti, kot je za turiste običajno. Najlepše v Lizboni pa je nočno življenje, sploh v kotičkih, ker se družijo domačini, še zlasti če se zgodi še kak dober koncert.

Kaj bi si danes na tej destinaciji še ogledala? Na spisku imam še obisk LX Factory, to je območje, kjer je bila nekoč lizbonska tekstilna tovarna in je zdaj ena najbolj kul klepetalnic v mestu. Ohranja vzdušje industrijskih skladišč, čeprav je zdaj dom neodvisnih trgovin, butikov, restavracij, barov … zato je odličen kraj za preživljanje popoldneva. Zanimivo bi bilo iti na sprehod po parku Monsanto in se preizkusiti v srfanju, saj je le kakih 15 do 30 minut iz mesta kar nekaj šol srfanja. Vsekakor pa se je Lizboni najbolje prepustiti in jo vedno znova na novo odkrivati.

Jedla sem: Ribe na žaru znajo odlično pripraviti in nasploh je Lizbona raj morske hrane in raznoraznih solat. Pa ob jutrih ne gre brez njihove kave (bica) in pasteis de nata, ki ga lahko, kot to počnejo domačini, potresete s cimetom … potem je res odličen. In obožujem njihova vina, sploh s področja Duoro in Alentejo. Pa nujno je treba poskusiti vinho verde (zeleno vino), ki je odličen aperitiv in prija ob vročih večerih. Zraven pa kakšna oliva in tradicionalni portugalski sir.

Je imelo to potovanje zate tudi kakšno sentimentalno vrednost? S Portugalsko sem že več let povezana prek fotografije in glasbe, tako da se bom letos z veseljem vrnila. Zame je obisk Lizbone vedno nekakšen premik v cono ustvarjalnosti in uživanja.

Prvi in zadnji vtis s tega potovanja? Res je neverjetno, kako navdihujoča je Portugalska glede odnosa do lepega, pa naj bo to v umetnosti, arhitekturi ali glasbi. Že od prvega obiska me navdušuje njihova prijaznost in od njih se učim upočasnjevanja vsakodnevnega življenja. Res, prav ponastaviti se moram na njihove (ne)hitrostne obrate, saj se stvari dogajajo precej bolj počasi, kot sem navajena doma.

Kaj si prinesla z njega? Vedno prinesem kavo, vino, čili (piri piri) in glasbo … ker se mi zdi, da potem ob uživanju tega podoživljam svoje potepanje po Lizboni.

Lejla Kruško, urednica družbenih omrežij

Poletna šola Kuma International v Sarajevu in potovanje po kotičkih Bosne in Hercegovine

Kdaj se je potovanje zgodilo? Poleti 2019.

S kom si potovala? Prvotno samo s prijateljico Enejo, potem pa s skupino čudovitih ljudi z vsega sveta!

Vrhunec potovanja: Vrhunec je bil definitivno trenutek, ko je voznik našega avtobusa ugotovil, da se (po res ozki 'cesti' v gozdu) vozimo v napačno smer in smo porabili eno uro, da se nam je uspelo obrniti (glejte sliko).

Kaj bi si danes na tej destinaciji še ogledala? Sicer sem Bosno in Hercegovino že precej raziskala, je pa res, da mi še nikoli ni uspelo obiskati bosanskih piramid v Visokem; pravijo, da je tam zares posebna energija.

Jedla sem: Preveč! Kdo lahko ostane hladen ob vseh teh kulinaričnih dobrotah? Od čevapov, begove čorbe, burekov za zajtrk… definitivno nisem bila lačna.

Je imelo to potovanje zate tudi kakšno sentimentalno vrednost? Vsako potovanje v Bosno ima zame sentimentalno vrednost, saj od tam prihajata moja starša, je pa bilo tokrat res nekaj posebnega, saj sem v tej poletni šoli, ki se je ukvarjala s povojno umetnostjo v Bosni in Hercegovini, res dobila zelo širok vpogled v kulturo in travme tega prostora, hkrati pa sem spoznala zelo veliko ljudi, danes odličnih prijateljev, s katerimi sem spletla čudovite vezi. Prvič sem se tudi počutila, kot da sem našla svoje mesto, nekje med obema kulturama, v katerima sem bila vzgojena.

Prvi in zadnji vtis s tega potovanja? Prvi vtis je bilo veselje ob tem, kako čudovito stanovanje sva z Enejo dobili v osrčju Sarajeva (dokler nisva ugotovili, da je zelo naporno vsak dan hoditi po takem klancu), zadnji pa velik kup žalosti, ko sem se morala posloviti od novih prijateljev.

Kaj si prinesla z njega? Veliko prijetne utrujenosti in kup novega znanja o povojni umetnosti v BiH, ki sem ga nato uporabila tudi pri magistrski nalogi.

Fotografije Osebni Arhiv