Vsa dejanja in značajske lastnosti naših mam, ki jih v mladosti nismo razumele, so nam danes, ko se pogledamo v ogledalo, veliko bolj jasni.
Petra Windschnurer, urednica
Nikoli na prvem mestu in srečna
Čas nedeljskega kosila naznanja miza, pogrnjena za deset ljudi. Moja mami nas tako kot vsak vikend rešuje pri kuhanju. Nič ni lepšega, kot na dan, rezerviran za počitek, počivati do 12. ure in potem hop na super okusno hrano v pritličje. Naša družinska kosila najbrž niso nič drugačna od drugih družinskih kosil, z eno samo izjemo: moja mami si juho, krompir in meso na krožnik vedno nalaga zadnja. Njeno početje seveda ni povezano z nobenim posebnim ritualom, ki bi v naši družini materam nalagal to obvezo. Če bi njeno početje kdo opazoval s strani, bi se seveda strinjal, da drugače ne gre. K mizi vedno pride zadnja, saj je treba, medtem ko si mi že vlivamo juho, popeči še zelenjavo, razrezati pečenko, začiniti solato ... In, kot veli malce prirejen pregovor, kdor zadnji pride, zadnji melje. A ker svojo mamo in sebe poznam precej dobro, vem, da je njeno čakanje, da si krožnike naložimo vsi prisotni, pogojeno še z nečim drugim. Temu sama pravim iskrena mamina ljubezen oziroma skoraj fiziološka potreba, ki nam nalaga, da je treba vedno najprej poskrbeti za potomce. Če slučajno zazna, da bi bilo krompirja lahko premalo za vse, ki bi si ga želeli naložiti še enkrat, ona ni tako močno lačna. Če gre juha h koncu pri predzadnjem članu za mizo, je ona še sita od zajtrka. Naj na tem mestu vskočim z opombo, da hrane sicer nikoli ne zmanjka, saj je mami zelo radodarna kuharica in vem, da bi me ob branju tega prispevka lahko okarala, da jo predstavljam v slabi gostiteljski luči. Kosilo ni edina reč, ko se mami postavi na rep kolone. Verjamem, da bi na letalu v primeru nujne uporabe kisikovih mask to kljub racionalnim opozorilom stevardese najprej na glavo natikala osemmesečni vnukinji. Do rojstva svojih otrok sem o tem njenem početju razmišljala kot o sindromu Cankarjeve matere, ki ga ona kot Dalmatinka z izjemno materjo ne ravno sorodnih načel ni mogla podedovati od okolice. Medtem ko sem v njenih dejanjih kot hči brez otrok videla eno samo odrekanje, požrtvovalnost, neizprosno bičanje življenja, danes v njih s svojo hčerjo in sinom vidim zadovoljstvo, srečo in ljubezen. Zakaj? Ker me ta ista čustva izpopolnjujejo, ko si na nedeljski večer na krožnik zadnja naložim rižoto, za katero sem malce bolj na tesno odmerila merico riža.
Katja Kozlevčar, urednica življenjskega stila
Kje so tvoje sanje?
Draga mama, zdaj razumem, kako zelo globoko si morala potisniti svoje želje in sanje, da si nas lahko postavila na prvo mesto in da sta nam z atijem omogočila vse tisto, česar vidva v odraščanju nista imela. Kot otroku se mi niti sanjalo ni, kako zelo si se morala žrtvovati, da smo mi imeli stabilnost in podporo in da smo imeli svobodo postati ljudje, kakršni si želimo. Zdaj šele vidim, kako so tvoje življenje vedno krojili drugi in kako omejene so bile tvoje možnosti. Zdaj pravzaprav šele vidim tvojo moč, tvojo odločnost in predanost, zdaj ko sama razmišljam o družini in ko spoznavam, da sama na to nisem pripravljena, da mi svoboda, ki je ti nisi imela, preveč pomeni. Verjamem, da nobeni mami ni lahko, vzgoja je neskončen val izzivov in žrtvovanj, a zdaj ko vidim, koliko potenciala, koliko vzgibov in želja si morala zatreti v sebi, da nam nisi nikoli pokazala, da se nikoli nisem počutila krive, vse do zdaj, ko te spremljam in občudujem, kako si končno lahko izpolniš vse te drhteče želje, kako buhtiš od veselja, ko lahko končno sebe postavljaš na prvo mesto in delaš stvari, ki te izpopolnjujejo, me žalosti, da tega nisi mogla ves čas našega odraščanja. Mislim, da so tudi tvoje izkušnje zaslužne za to, da svoje življenje živim tako daleč od obveznosti do drugih ljudi. Da si ne pustim, da bi ga narekovala ali omejevala razmerja. Da imam toliko svobode, kot si jo želim. Zdaj, ko si končno lahko razprla svoja krila in poletela na vse konce sveta, kamor te vleče, zdaj vidim, kako zelo podobni sva si. Razumem, da si to imela v sebi ves čas – vsakič ko sva kam pobegnili na izlet ali skupaj splezali na kak hrib (najinega Triglava res nikoli ne bom pozabila), le da nisem vedela, da si sanjala še o veliko več. Zdaj razumem, da s tem ko si sebe prikrajšala, si meni dala, da sem si lahko skrojila življenje, kakršnega si želim. Tega nobena zahvala ne bo poplačala, a hvala za vse priložnosti, ki si mi jih dala! Rada te imam, Katja
Manca Pogačar, spletna urednica
Ni časa za čakanje
Moja mami je zelo močna, ponosna in poštena ženska, ob tem pa še zelo 'svoja', zato so včasih ob njej besede povsem odveč. Najbolje bi jo opisala le z eno besedo – akcija, ki izbriše ves mozaik nepotrebnega govoričenja. Če se za nekaj odloči, bo tudi pogumno in zelo načelno izpeljala. Izvedba odločitve poteka praviloma hitro, brez posebnega obremenjujočega miselnega naprezanja. Čas od ideje do izvedbe ideje je običajno, za njene domače sicer nič več presenetljivo, kratek. Škoda ga je zapravljati! Ko se moja mami na primer odloči za nov avtomobil, odločitev je seveda vedno racionalna, gre nemudoma v salon preverit, ali jo bo kateri nagovoril tako močno, kot jo je ideja sama. Seveda, ob tako močnem fokusu hitro najde nekaj, kar jo prevzame. Lahko je to barva, tista lepa rjava, ki jo spominja na njene najljubše bajadere, ali pa tisti modri, ki bo končno pokazal, da je z leti postala bolj modra. Enako velja za poln koš smeti. Tudi to idejo je treba takoj udejanjiti. Ko pade ideja, že slišim: Manca, smeti so polne. Kar pomeni: ta trenutek priteci in jih odnesi. Če se to ne zgodi v isti sekundi, sama zagrabi vrečko in že teče navzdol po stopnicah, da uredi zadevo. Ni besed, ki bi izrazile moje neodobravanje maminega treniranja samozadostnosti. Še preden lahko dojamem njeno idejo, je že opravljeno, ideja uresničena. Moje pobožne želje, naj drugič malo počaka, pokliče pomoč, počaka nasvet, so povsem neuslišane. Vedno odvrne, da raje postori sama, prošnja za pomoč in čakanje na to vzamejo preveč časa. Četudi morda ni lahko razumljivo, sva ji s sestro vedno pustili te užitke in se tolažili, da sami že ne bova takšni. A čas je izpilil tudi mojo naravo, osebnost v smeri delovanja samozadostnosti, morda bolj v smeri, da zmorem sama, da zagrizem v vsako stvar, čeprav je prvi ugriz boleč in silno neznan. Morda je to trma. Morda vztrajnost, morda ljubezen do življenja, zaupanje, da se bo vedno vse izšlo. Tudi meni dišijo moj ritem, moja časovnica, druženje s seboj.
Ajda Gregorc, pomočnica urednice
Presojaj sama
Dobro se spomnim dneva, ko sem kot otrok prvič ugotovila, da niso vsa prijateljstva za vedno. Spomnim se občutka izdanosti, kolikor močan je pač ta lahko v prvem razredu. Domov sem prišla prav po kalimerovsko z namočenimi lici in težko dušo. Ihteči glas je lovil sapo, ki je kot za stavo požirala vsako drugo besedo. Ko sem si naposled obrisala krokodilje solze, je moja mama navrgla, da je imela vedno slab občutek glede te punce. Občutek izdaje se je v tistem trenutku le še podvojil, saj se mi je zdelo povsem nelogično, da mi tega ni povedala prej ter me je pustila plavati v lastni nevednosti, s tem pa ne nazadnje pasti na ta zadnjo. Ko sem jo seznanila z nerazumevanjem njenega vzgojnega oprijema, mi je odgovorila, da moram do nekaterih spoznanj priti sama. Sistem 'živi in se nauči', kjer je sugestija odveč. Priznam, da tega dejanja ali njene razlage zanj še dolgo nisem mogla povsem sestaviti skupaj s svojo logiko sveta, kjer naj bi te starš obvaroval pred slabim, a danes vem, da to ne pomeni nujno tudi odločati o vsem namesto tebe. Prijatelje in poti si v življenju vendarle izbiramo sami, pri tem pa je naše glavno orodje intuicija, in to mi je pomagala na dan izbezati mama. Ta je morda res dana predvsem naravno, a se pili prav skozi pretekle izkušnje in odnose, kakršnekoli že. S tem ko pogosto ni želela podati svojega odgovora na mojo dilemo ali mi želela položiti besed v usta, me je kot izjemno neodločno osebo resda spravila na obrate, a učila odločanja in njegovih posledic. To je bil le del čustveno kondicijskih priprav na življenje, ki so mi obenem pomagale izoblikovati lastno mnenje. Ne vem, ali je vse to res pomagalo v meri, kot je sama upala, saj sem se še dopoldne v mestu odločala med dvema okusoma sladoleda tako dolgo, da natakar o tem ni mogel ne imeti mnenja, a nekaj je zagotovo zaleglo. Ob sebi imam namreč tople ljudi, ki sem jih izbrala sama. Če me je torej moja mama včasih do potankosti pazila na igrišču, me po drugi strani ni nikoli pretirano ovijala v vato, za kar sem ji danes tudi hvaležna. Starš ti lahko pove, kaj je prav in kaj je narobe le do neke mere, sivine pa moraš razbrati sam. Verjetno pa bom dodatne razsežnosti razumevanja do tega dobila, če bom kdaj tudi sama stopila v njene čevlje in postala mama. Verjamem, da so kar veliki.
Mojca Zemljak, redaktorica
Skrb kot izraz ljubezni
"Pa kaj sem jaz, vaša sužnja?" je moj stavek namesto pozdrava, ko pridem pozno iz službe in s hitrim pogledom ugotovim, da v hiši ni nič na svojem mestu, da posoda še od zajtrka ni v pomivalnem stroju, kosilo pa ne skuhano, pa čeprav sem to naročila ustno in pisno. Stavek, ki mi je šel v otroštvu tako na jetra, da bi lahko ob njem iz želodca vsakič izvrgla zadnji obrok, zdaj kar pogosto izleti iz mojih ust. Seveda se mi je kot fraza naložil v možgane, ker je bil tolikokrat izgovorjen, a ni samo to. Zdaj ta stavek tudi razumem, vso težo njegovega pomena občutim na lastni koži. Oprosti, mami, res vem, kako si se počutila, ko si po dolgem dnevu v službi prišla domov, jaz pa sem počela vse drugo, se najraje samo dolgočasila, namesto da bi vsaj pomila posodo. Toda to ni tisto glavno, zaradi česar bi se zdaj opravičila in hkrati zahvalila svoji mami. So tudi globlje zadeve, pri katerih sem ji delala krivico, prepričana, da je mama le mojstrica v pretiravanju in da mi s to svojo 'vrlino' greni življenje. "Kako lahko misliš samo na najslabše," sem kričala nanjo, ko mi je že stotič zabičala, da ne grem na zabavo, ki jo je prirejal fant s precej slabim renomejem. V svoji pubertetniški glavi sem bila prepričana, da me s tem kaznuje, ker jezikam in ne pomagam dovolj doma, in da me sploh ne razume, kako zelo pomembno je to zame, življenjsko odločilno, saj bo tam tudi on, ljubezen mojega življenja. Danes se komaj spomnim njegovega imena, mami pa je še vedno ob meni z vso svojo toplo pozornostjo, skrbjo, ki danes zame nima negativnega prizvoka, ampak zveni samo ljubeče. »Naj se zaradi tvoje paničnosti odpovem življenju in raje čičam doma na kavču in čakam, da mi pade slika na glavo in me ubije?« sem takrat vpila, danes pa podobne stavke kriči moja hči, ko moja intuicija odloči, da ni v redu, če ji dovolim oditi na 'housič', kot pravijo danes domačim zabavam. Zgodovina se ponavlja, mi reče mami, ko ji po telefonu potožim o tem, medtem ko hči iz sobe še vedno kriči, da me sovraži. O zabavi, kamor nisem smela, se je še dolgo govorilo, a ne zaradi dobrega žura. Zavem se, kako pomembno je bilo, da je moja mama v tistem trenutku postavila mejo, ki me je kot ograja na otroškem igrišču obvarovala najhujšega, medtem ko sem še iskala svoj notranji kompas. Ona je 'kriva', da sem ga sčasoma našla, in ona je tista, ki jo še vedno pokličem, ko se mi zdi, da se njegova igla malo negotovo obrača. Zato naj me hči kar 'sovraži', saj dobro vem, da me bo čez čas iz istih razlogov ljubila.
Anja Kralj, art direktorica
Brez dlake na jeziku
Poznate občutek, ko ti naslednji dan po roditeljskem sestanku vsaj pet sošolcev pove, kako je bila tvoja mama spet glasna. Najrajši bi se vdrla v zemljo in vsakič sem jo doma potem spraševala, zakaj se mora ravno ona izpostaviti pred vsemi in se glasno postaviti za pravice vsakega in vedno povedati svoje mnenje o čisto vsaki zadevi. Njen odgovor je bil vedno: »Pa saj smo potem vse uredili in se zmenili in zdaj je bolje kot prej, ali ni?« No, v moji glavi to prav gotovo ni bilo potrebno in večkrat sem jo pred roditeljskimi sestanki prosila, če lahko vsaj tokrat ni glavna. Pozneje sem ugotovila, da niso taki samo roditeljski sestanki, ampak da se enako obnaša tudi v službi in v vseh drugih situacijah, skratka vsakič, ko je imela mnenje, ki se ji ga je zdelo pomembno povedati ne glede na to, kaj si bodo o njej mislili drugi. Jaz pa sem bila vedno precej drugačna na tem področju. Sicer sem svoje mnenje vedno jasno izrazila, ampak vedno z veliko pozornosti temu, kako se bodo ob tem počutili drugi, in vedno sem ga bila pripravljena tudi prilagoditi vsaj toliko, da drugim ne bi bilo nelagodno. Do pred nekaj leti. Kot z jasnega neba sem se nekega dne po precej slabem dnevu v službi vprašala, zakaj nisem bolj podobna mami. Ugotovitev, da vedno poskušam drugim prihraniti tegobe, a to meni pravzaprav nič ne koristi, drugi pa večinoma niti ne opazijo, me je oblila kot ledena ploha. Dvignila sem telefon: "Mami, kako ti narediš, da kar poveš, kar misliš, ne da se preveč oziraš na druge?" "Ja, jaz kar povem. Če komu kaj ne paše, se bodo že oglasili." Malo po malo sem začela ugotavljati, da se sama počutim neprimerno bolje, če mnenje povem jasno, brez olepševanja in pretirane skrbi, kako bo vplivalo na druge, nikoli do zdaj pa še nisem bila v situaciji, ko bi bila zaradi tega na slabšem sama. Pravzaprav sem ugotovila, da so zaradi tega tudi drugi na boljšem, saj se nesporazumi in različna mnenja tako razrešijo takoj in ne ostajajo potisnjeni pod preprogo. Dvojna zmaga!
Neja Drozg, novinarka
Red na 1001 način
Da se s hitrostjo kakšnega Nasinega reaktivca približujem prelomnim tridesetim in spreminjam v izurjeno vodjo lastnega gospodinjstva, sem se zavedala ob nedavnem srečanju s popusti na mehčalce in čistila. Akcija treh barvnih viled za ceno ene je v meni sprostila toliko hormonov sreče, da sem jih v nakupovalno košarico (čeprav imam doma še dva neodprta paketa!) vneto pospravila z aluminijastimi gobicami za drgnjenje zasušenih madežev. Že v naslednji jutranji naglici me je čez rob potrpljenja pahnil razgled na prstne odtise na oknu, da o tem, kaj si mislim o umazanih gojzarjih vodovodarja na dišečem tepihu v kopalnici, niti ne zgubljam besed. Začudeno sem prišla do zaključka, da so se me 15 let po tem, ko sva bíli najhujšo bitko reda in čistoče, vse mamine pridige prijele kot pijanec plota. Začenjajo me motiti enake stvari, kot so (in jo še) motile njo. Oguljena opazka »postajaš kot lastna mama« v tem slučaju nikakor ne nosi grenkega priokusa, ravno nasprotno – iz dna duše častim njeno vcepljanje urejenosti bivalnega prostora, predvsem pa jekleno voljo, ki je bila obvezno orodje za vzgojo neobčutljive najstnice. Ona nikakor ni mogla razumeti, da moja pisalna miza lahko obratuje z zmanjšano kapaciteto površine. Niti tega, da harmoničnemu sobivanju s krožniki pojedenih toplih sendvičev in kozarci iz prejšnjega dne pravim kreativni nered. Jaz pa ne tega, da se neredu ne gleda skozi prste. Moj argument? Moja soba, moja pravila. A s sivim lasom več na njeni glavi in mojim zavijanjem z očmi sva prebrodili tudi to najstniško kaprico. Dandanes se naravnost čudim sama sebi, v kolikšni meri sem ponotranjila in udejanjila njene dobronamerne nasvete. No, prostora za izboljšavo na tem področju je sicer še ogromno (tepih namreč še čaka na globinsko čiščenje), a njena starševska naloga, da vzgoji urejenega in redoljubnega odraslega človeka, je bila opravljena z bleščečo odliko. Kdo bi takrat verjel, da bo moj ubogi pralni stroj nekoč postal večji deloholik od njenega! Jabolko pač ne pade daleč od drevesa.
Fotografije Osebni Arhivi
