"Sprašujem se, kako je lahko virtualni svet nadomestilo za resničnost?"

Civilizacije zahodnega sveta so tehnološko pretirano razvite. Bogatijo nas dejansko stvari, kot je sončni zahod. Pobeg ni kar tako, za pobeg moraš imeti pogum in prave okoliščine. In razumevajočega partnerja. Resničnosti so lahko tudi navidezne. Vsak je svoje resničnosti krojač.

Priznam, rada sem bila ves čas priklopljena, pa naj je šlo za internet, časopise, radio ali televizijo. Ampak zadnja leta na dopustu nekoliko popuščam in pustim, da gre vse, razen rib, mimo mene.

Vsake počitnice se začnejo s pakiranjem, pa če govorimo o koncu tedna nekje na Dolenjskem, ko gremo prezračit zidanico, ali pa ko jadramo po modrem morju tako dolgo, da se nam že pokvari občutek za ravnotežje. Naj bo kakorkoli, samo sebe spakiram zelo hitro, čeprav sem ženska, ampak hitro še ne pomeni, da nimam vsega s sabo.

Nasprotno, vse imam s sabo, največ pa pametnih naprav, ki zahtevajo cel kup žic, nastavkov, priključkov, polnilcev in vodoodpornih vrečk, ki naj bi preprečile, da se dotični inteligentni aparati ne znajdejo na dnu morja. Na barki je elektrika kar luksuz, če nisi stalno zasidran v marinah, zato je treba z njo ravnati varčno, kar v praksi lahko pomeni tudi to, da si kdaj nekaj ur ali dni nedosegljiv. O, trpljenje! O, groza!

Kaj če me kdo pokliče in sem nedosegljiva? Kaj bo pa potem? Bo kaj narobe? Bom kaj zamudila? Oziroma kaj vse bom zamudila?! Vidite, vse te faze sem dala skozi in jih pravzaprav še vedno dajem skozi, čeprav zmeraj bolj ravnodušno in vedno hitreje.

Mene ni

Pravzaprav je vse skupaj postalo shizoidno: s seboj moram imeti vse, vse mora delovati brezhibno, hkrati pa ne primem več telefona v roke tudi po nekaj dni, razen če slišim zvok maminega sporočila, ki preverja, ali sem v redu. Kaj šele da bi se v enem tednu potrudila in pregledala svoj elektronski poštni predal! Bah, to ne obstaja več. In, kar se mi zdi najbolj grozno, sploh za novinarja, je, da ne spremljam novic.

Nobenih, nikakor pa ne iz parlamenta, raje se grem pogovarjat z galebi. Kar sram me je, ampak to so dejstva zadnjih let. Sem tehnološki premaknjenec, ki mu je pomembno, da se lahko vsak hip, ko ga prime, poveže s svetom, obenem pa mu visi dol, kaj se dogaja, dokler sije sonce in ima paradižnik resnično okus po paradižniku. In ko premišljujem, kako sem prišla do te faze, ugotovim, da se mi je ravno dejstvo, da mora biti povsod internetni signal, povsem zagabilo.

Imam 40 let, razmišljam pa kot moja stara mama, ki je po vrsti odklanjala vsako modernizacijo, čeprav je šlo samo za aparat za stepanje smetane namesto metlice. Se že vnaprej oproščam.

Najprej sem se zasmilila sama sebi, ko sem ugotovila, da ne morem zdržati minute, ne da bi preverjala, ali me je kdo klical. Na morju, na smučišču, na sprehodu, na otroškem igrišču, v čakalnicah in tako naprej. Potem sem spoznala, da preverjam elektronsko pošto na nekaj sekund. Obrnila sem se okoli sebe in videla, kako ima hči nenehno na prste prilepljeno tablico, brez katere ne more, ker so gor igrice, pravljice, pesmice, aplikacije, in mi je postalo slabo.

Dokončno pa se mi je vse skupaj uprlo, ko sem videla, da imam moža najstnika, ki brez pametnega telefona ne zdrži niti minute. Niti minute, razumete? Lahko rečete, da je to zato, ker ga ne zanimam, lahko pa razmišljamo, ali gre vseeno za nekaj več, recimo odvisnost. Ne glede na to, kje smo, kaj počnemo in kam gremo, moj soprog bulji v ekran, kot so buljili policaji v mednožje Sharon Stone v filmu Prvinski nagon, kjer ona brez spodnjih hlačk zapeljivo prekriža noge.

Pozna vse portale, vsa družabna omrežja, v katera se aktivno vključuje in seje svoje modrosti, fotografira (se) in kot pubertetnik objavlja slike, kje je bil in kaj je počel, česar sploh ne prenesem. Sedimo za večerjo, moja družba je moja hči, medtem ko mož zavzeto tipka in pipka po telefonu.

No, tukaj se je igra prelomila. Kaj koga briga, kje smo jedli buzaro, madona?!

To ni več zabavno, ni več zanimivo, ampak se mi zdi otročje in tako butasto, da komaj najdem dovolj besed za svoja čustva. Pa še občutek imam, da je to grob poseg v mojo intimo. Tako daleč smo prišli, da raje crknem, kot da bi v družbi nekoga ignorirala, ker se moram ta trenutek povezati z družabnim omrežjem in čakati, koliko ljudi bo všečkalo mojo objavo.

Pa nočem zdaj jamrati nad tem, kam je šel svet, ampak res je nekam šel, za marsikoga tudi v maloro. Sprašujem se, kako je lahko virtualni svet nadomestilo za resničnost? Včeraj so v gostilno vdrli razigrani angleški mladci in mladenke, vsi ožgani do rdečega, vsi z enako kapitanovo kapo na glavi, vsi že rahlo pod gasom. Razpoloženi do konca, glasni, nasmejani. A ko so se usedli za mizo, je vsak izvlekel svoj pametni telefon in v trenutku so postali zombiji, introvertirani, čudni, odklopljeni. Pa ne gre za nacionalnost, se razume.

No, saj ni vse moja stvar. Lahko vplivam nase, in to tudi počnem. Vedno bolj z lahkoto. Lahko grem na plažo brez telefona. Računalnik imam zato, da hči na njem gleda risanke, ne pa, da bi pregledovala elektronsko pošto in preverjala svoj zid na FB-ju. Plus, vrnila sem se h knjigam, ki jih obožujem. Ne zanima me, kaj se med mojo odsotnostjo dogaja doma, v soseski ali po svetu, ker bom tako ali tako slej ko prej vse izvedela in me lahko tudi malo pozneje zadene kap.

Na kraj pameti mi ne pade, da bi fotografirala svoje prste z novim lakom za nohte in sliko objavila na Instagramu. Meni se to zdi morbidno, in tu sem si postavila mejo. Včasih pa ti jo postavi kdo drug, kar tudi ni slabo, če znaš brati opozorila. V tem duhu bom zaključila z anekdoto, iz katere sem se veliko naučila, pa še drago je bilo.

Pred leti, ko je bil iPhone še redkost oziroma so ga imeli le redki izbranci, je bil med njimi tudi moj mož.

Kdo pa drug, seveda. Skrbno je pazil na telefon, še posebej med jadranjem, da mu ja ne bi padel v vodo. Pa sva se enkrat trudila parkirati in ne spomnim se več, kako sem se znašla v vodi. Med manevriranjem okoli boje sem poskušala iz morja splezati nazaj na barko, ko mi je mož, sicer v dobri veri, da mi pomaga, spustil lestev na glavo (pravi, da me ni videl) in povzročil, da sem skoraj izgubila zavest. V sekundi je bil ob meni in me oživljal, barka je plavala po svoje, njegov pametni telefon številka ena pa je le še žalostno zabrbotal.

Sporekla sva se do konca, kdo je kriv, in mož je bil obupan, ker se je tako navadil na ta telefon, da drugih ni mogel več uporabljati, zato si je iz Italije za nor denar naročil novega. Pa smo šli spet jadrat. Vsak dan sem jih slišala, kako je na morju veliko vlage in je treba vso elektroniko ponoči pospravljati noter, nikar puščati zunaj. Tudi prav, tako sem ravnala. Lepega jutra vstanem in si takoj zaželim skoka v vodo. Še prej pa so me zmotile drobtine na črtasti blazini, ki sem jih, čeprav brez leč, takoj opazila.

Zagrabila sem za blazino in jo stresla nad morjem, v tistem pa je iz njenih modrih črt vzletel čisto novi iPhone, se pravi telefon številka dve. Izpustila sem krik elementarne groze in gledala, kako je telefon prebil gladino, potem pa tonil in tonil in tonil. Prepira, ki je sledil, raje ne bom opisovala, se pa vseeno nisva ločila. Tako, vidite, sem po dveh potopljenih telefončkih začela svojo pot odklopa od civilizacije, v katero še danes verjamem. Ni vedno preprosto, a se počasi že zelo dobro znajdem. Tudi potopitev novega mobilnika številka tri, ki si ga je omislil mož, v vedro, kjer sem namakala modrčke, je pomagal. Meni se zdi, da prav ničesar ne zamujam.

Pripravila Katja Golob

Preberite še: "Zmeraj se mi je zdelo, da so krize moških v srednjih letih izmišljotina. A temu ni tako!"

Priporočamo tudi: "Nočem več stresa v prijateljstvu!" (iskrena zgodba naše novinarke)

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere