Greste z nami?
Petra Windschnurer, odgovorna urednica
Na drug konec sveta z 29-dnevno zamudo
Na Daljni vzhod me vleče že dlje časa, zato mi ideja, da bi prehod v novo leto doživela na Kitajskem, zelo diši (dobesedno). Kitajsko novo leto, imenovano tudi lunarno novo leto, sicer časovno ne sovpada z novim letom, ki ga praznujemo po gregorijanskem koledarju, a 29-dnevni zamik (tokrat bomo kitajsko novo leto praznovali 29. januarja 2025) ni tako zelo dolg, da bi se me že lotila ponovoletna januarska otožnost.
Če bi seveda bilo vse tako, kot bi moralo biti, bi se do Pekinga odpravila s transibirsko železnico, in preden bi me med papirne okraske, lampijone, zmaje in ognjemete posrkala rdeča barva (ta Kitajcem predstavlja srečo), bi ob postanku na Bajkalskem jezeru znova obula drsalke in obudila čudovite spomine na čase, ko sem v domačem kraju pozimi še lahko drsala po zaledenelem jezeru.
Na drug konec sveta me za prehod v novo leto vleče tudi zato, ker v nasprotju z našim silvestrovanjem kitajsko novo leto ni čas za pijančevanje, divje zabave in silvestrovanje na prostem. Na večer kitajskega novega leta so ulice tako manjših kot tudi večjih mest mirnejše, saj so prebivalci zbrani po svojih domovih, kjer večerjajo z družinskimi člani, ki se za te praznike vrnejo domov z vsega sveta. Vseslovenski tradicionalni božični hit, ki pravi "... na ulici sam stojim, vesel sem, a se bojim ...", pa bi kar naenkrat dobil povsem drugo dimenzijo. Sprehod z družino po 'opustelem' mestu daleč od doma, mora biti resnično enkratno doživetje, ki te opomni, da največ štejejo trenutki z najbližjimi. In prav nič več se ne bojim, da bom sama ostala na 'božično noč'.
Preberite še:
- Vsako jutro bi morali pojesti porcijo tega sredozemskega sadeža: Pomaga pri hujšanju, spodbuja dolgoživost in odpravlja željo po sladkem
- Črne kavbojke so osnovno oblačilo, ki rešijo vsak stajling: To so 4 modeli, ki jih morate imeti v svoji omari
Ajda Gregorc, pomočnica urednice
Alpska idila
Ob privlačni ideji, da bi lahko praznične dni v zadnji etapi leta preživela kjerkoli na tem svetu, so moje misli resda najprej pobegnile k prizoru s klišejskih razglednic s turkizno vodo in peščeno plažo ob strani, a ker december že dolgo ni postregel s snežno odejo, bi vendarle raje izbrala praznični čas na belem. Z njim pridejo namreč tudi sveže pečeni domači piškoti, prasketanje drv v kaminu in popolno brezdelje, kar zame pomeni crkljanje pod odejo ob (pre)dolgem filmskem maratonu v decembrski ediciji.
A vse to se za spremembo ne bi zgodilo na domačem naslovu, temveč v prijetni leseni koči z mondenim pridihom nekje sredi švicarskih alp, kjer bi se počutila le še bolj kot doma. Do letovišča, kjer bi bila nastanjena, bi me vodila najlepša panoramska vožnja z vlakom Bernina Express, na katerega bi se vkrcala v italijanski Tirani in izstopila v švicarskem Churu. Od tam bi vožnjo prevzel dobri stari džip ali pa morda celo motorne sani. Sama pot bi bila tako že pol izkušnje, saj pelje mimo veličastnega ledenika Palu ter številnih drugih osupljivih razgledov severne Italije in Švice, prav zato pa že nekaj časa ždi na mojem seznamu želja. (Božiček, slišiš?)
Po navdihu zgoraj omenjene filmoteke si jo predstavljam kot estetsko mešanico Orient in Polar Expressa. Če bi bil ta kratkotrajni novi dom nato še vsaj malce podoben tistemu od Kate Winslet v filmu Počitnice in bi z njim na dan prišli vsi topli občutki, ki jih ta porodi v človeku, bi najbrž juckala od veselja. Dekle lahko sanja, zato se po božiču in novem letu na že omenjeni lokaciji ne bi branila še uvajanja v januar v britanskem Cotswoldsu, kjer naj bi bila idilična hiška za čas snemanja tega kultnega celovečerca tudi postavljena.
A če me v njej ne bi čakali meni ljubi ljudje, s katerimi bi lahko najprej delila sirni, nato pa še čokoladni fondi v potokih, tekmovala v slabih karaokah in se spraševala, kam je šlo leto za nami, bi ves omenjeni čar te lokacije in poti do nje nekoliko pojenjal.
Petra Cvelbar, art direktorica
Dobra glasba, kopalke in družba
Torej, če bi imela neomejen budžet in lahko odfrlela kamorkoli na Zemlji … me misel nekako odnese v Brazilijo … moje življenje je precej prepredeno z glasbo in na tem koncu sveta so doma ritmi, ki me dostikrat prevzamejo z bogatim naborom zvokov. Ker je to peta največja država na svetu po površini in sedma po številu prebivalcev, je moja radovednost še toliko večja. Slovijo kot ena najbolj multikulturnih in etnično raznolikih narodnosti, ki je posledica dolgoletnega priseljevanja z vsega sveta. Njihova osnovna kultura izhaja iz portugalske kulture, zaradi močnih kolonialnih vezi s portugalskim imperijem, vendar se čuti vplive tudi z drugih koncev Evrope, Afrike in Amerike.
Ker je torej pri meni glasba na prvem mestu, bi zagotovo poiskala kako dobro zabavo, ki je baje tam ne manjka. In ker ne maram turističnih potovanj, bi zagotovo pocukala koga iz Brazilije, ki ga že poznam, da mi pomaga poiskati kraje, ki so za domačine najbolj zanimivi in prijetni. Zagotovo me privlači misel na dolge plaže, zanimivo hrano, bujno rastje in ... ali sem že omenila glasbo?
Predstavljam si, da bi bil obisk te dežele zame kar precejšen kulturni šok, me pa tja vlečejo poznanstva ljudi, ki so od tam in so me očarali s svojo nezapletenostjo, mehkobo in prijaznostjo. Tako da, Božiček, usliši me.
Mojca Zemljak, redaktorica
Last Christmas po slovensko
Moj zapis o najljubši novoletni destinaciji bo pravzaprav malce dolgočasen in že (prevečkrat) viden, a brez sprenevedanja drugače ne gre. Odkar sem stara (skoraj) 50 let, moje želje niso več visokoleteče, ampak zelo pritlehne – bom raje rekla preproste. Vse, kar sem kot mladenka želela doživeti, je že doživeto in izkušnje so me večinoma naučile, da je v mislih vse veliko bolj privlačno, zanimivo in vznemirljivo, kot potem v realnosti dejansko je. Zato je moj 'fomo' z leti in doživetji vse bolj izgubljal moč, to pa je vse vse bolj dobival zdajšnji trenutek, ki ga najraje oplemenitim s svojo domišljijo. Najboljše pri tem pa je, da so moje želje zato večinoma tudi precej preprosto uresničljive.
Prav po klišejsko si torej želim novo leto preživeti v last christmas slogu, le da mi ni vseeno, katera koča bi gostila skrbno izbrano družbo mojih prijateljev in kakšna hrana bi nam cedila sline ob praznični mizi, ki bi bila skupaj s celotno kočo videti, kot da so jo okrasili Božičkovi škrati. Kičasto, a estetsko kičasto – predvsem pa tako, da vzbuja občutek, kot da si namerno izgubljen sredi Laponske.
In če smo že pri Božičkovi deželi, moram priznati, da bi si morda res želela kdaj tudi severni sij videti v zdajšnjem trenutku, se sprehajati s krpljami skozi borov gozd na robu arktičnega kroga in upati, da se bo izza naslednjega drevesa prikazal severni jelen. Saj vem, nimam pet let, a tudi pri petdesetih je ta slika v moji glavi še vedno enako magična.
Če se raje vrnem v realnost, pa bi na koncu vseeno izbrala čarobno kočo na Pokljuki sredi ničesar. Ogledujem si jo že več zim zaporedoma, in čeprav je nisem še nikoli videla, obdane z zelenjem, je tudi nočem, saj je sredi tiste neskončne mehke beline (skorajda preveč) neresnična. Narejena prav zame, ki resničnost rada posipam s pravljičnim prahom.
Manca Pogačar, spletna urednica
Prestolnica božiča
Najljubše pri meni je kričeče jasno. Francija in vse, kar predstavlja. Najljubša božično-novoletna destinacija po mojem okusu ne more biti nič drugega kot Francija, in sicer njen vzhodni del, Alzacija, kjer že malček diši po švicarski čokoladi. Ob misli na popoln božič in novo leto se pred mojimi očmi izrišejo zasnežene alzaške vasice, osvetljene s tisočimi lučkami, in vonj po kuhanem vinu in cimetovih piškotih, ki lebdi v zraku. Očarljive majhne ulice, srednjeveške hiške in božični sejmi, ki vsako leto oživijo ta del Francije, me že dolgo vabijo s svojo pravljično energijo.
Moj prvi postanek bi bilo mesto Strasbourg, kjer se zdi, da božič traja vse leto, saj zaradi najstarejšega božičnega sejma slovi kot prestolnica božiča. Bivala bi v lično okrašenem majhnem zgodovinsko starem hotelu sredi mesta. Sprehodila bi se po uličicah, obdanih z okrašenimi hiškami, medtem ko bi občudovala starodavne zgradbe, ki so videti, kot da so pravkar, skupaj z menoj, prišle iz filma. Nato bi se podala v Colmar, kjer bi se spet prepustila zapeljati sprehodom med srednjeveškimi hišami in odsevom lučk v kanalih, vroči čokoladi, drugim sladkim pregreham ter opazovanju radoživih in prazničnih ulic in ljudi. Če k temu dodam še različne lokalne specialitete, ki jih prodajajo na skoraj vsaki stojnici, vem, da bi to mesto zlahka prehitelo katerokoli drugo na mojem prazničnem zemljevidu.
Ker nisem ljubiteljica velikih množic, bi se odpravila tudi v mesteca, kot sta Eguisheim in Kaysersberg. Ta kraja se zdita tako čarobna, da se med tlakovci skoraj sliši šepet preteklih stoletij. Vsakoletni božični sejmi, kjer se prodajajo doma narejeni izdelki in lokalne dobrote, so paša za oči in dušo. Uvod v novo leto bi pričakala v Mulhouse, kjer mesto praznuje z unikatnim okrasjem iz tekstila, posvečenim tekstilni tradiciji regije, kar dodaja še eno tančico čarobnosti celotnemu doživetju. Če to ne bi bilo dovolj impresivno, me bo verjetno prepričal ognjemet, ki bi si ga ogledala s kozarcem šampanjca v eni in nečim sladkim v drugi roki. A na koncu bom verjetno doma.
Novo na Metroplay: Anja Ramšak o poroki, ljubezenski zgodbi, vrnitvi v jutranji radijski program in hobijih