Tatu ali koža kot modni dodatek

Vse do devetdesetih so se tako pri nas kot v tujini s tetovažami izražali bolj ali manj 'sumljivi tipi'. Med ožigosanimi mornarji, vojaki in nekdanjimi zaporniki so se vsake toliko znašle tudi babice iz nekdanjih republik Jugoslavije, ki so kot bogaboječe ženske na nadlančnici leve roke imele vrisan križ ali kot rojene pred drugo svetovno vojno tetovažo zapestnice okoli zapestja ene ali obeh rok, včasih tudi ogrlico na dekolteju.

Takšni zaznamki so bili zaostali odzivi ilirskih običajev, ki so jih kristjani prevzeli med turškim obleganjem. Ti so s simbolom križa hoteli zaščititi majhne otroke pred ugrabitvijo in janičarsko usodo. Proces tetoviranja je bil neprimerljivo bolj boleč in s stališča zdrav­stvene varnosti bolj nevaren od sodobne poslikave z električno pištolo v bolj ali manj sterilnem okolju. Ure in ure so jih izdelovali nadarjeni posamezniki, pri čemer so uporabili razžarjene igle in pigment, pridobljen iz mešanice saj in mleka.

Prav zato me je zelo presenetil babičin burni odziv, ko sem si prvič obarvala lase, in to s kano. Gledajoč z današnje perspektive, je bil to precej zdrav, neboleč in lahko odstranljiv simbol upora mladostnice. Ko sem ji očitala, da bi me lahko vsaj ona podprla, saj je vendar edina tetovirana oseba v naši družini, mi je odgovorila, da ima njen križ pravo težo in pomen, ne samo v religioznem smislu. Bil je neprimerljiv z mojim objestnim in nepomembnim eksperimentiranjem z oranžno barvo las.

Najprej razmislite

Lahko je bilo moji babici, saj motivi, ki so jo spodbudili k tetoviranju, niso bili toliko njena osebna izbira, kot so bili znak pripadnosti tradiciji, svojevrstni pripadnosti plemenu, podobno kot so tetovaže novozelandskih Maorov ali ameriških Indijancev.

Postavlja se vprašanje, zakaj je danes poslikava telesa tako priljubljena.

Pri tem ne mislim na posledično uporniške mladostnike, pripadnike tako imenovane generacije jaz, od katere se pravzaprav pričakuje, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi, kot so pirsingi in tatuji, simbolično oglašujejo svojo neodvisnost in unikatnost. Veliko bolj zanimiva je motivacija mojih vrstnic, dam v poznih tridesetih in zgodnjih štiridesetih, ko se prvič odločajo za modni dodatek, ki ga je težko in drago ter seveda boleče odstraniti.

»S prijateljico že mesece iščeva primeren motiv, ki si ga bova vtetovirali. Še vedno nisva izbrali mesta, ki ga bo zasedel, a vem, da se bom tetovirala,« pravi 37-letna znanka. »Želim narediti nekaj samo zase,« mi odgovori na moje neodobravajoče zanimanje, zakaj prav tetovaža in zakaj prav zdaj. Vidim, malo je užaljena, ko ji predlagam, naj si raje vplača SPA-vikend v toplicah, če želi res narediti nekaj zase. Poskušam se ji opravičiti z zgodbo mojega prijatelja.

Odločil se je za portret svojega dekleta na rami, medtem ko je bil končni rezultat veliko bolj podoben reprodukciji Munchovega Krika, ne pa obrazu njegove drage. Seveda ni želel priznati, da se je zaletel pri izbiri motiva kot tudi pri izbiri mojstra tetovaž. Pol leta pozneje je zamenjal tako dekle kot tetovažo. Zdaj mu na rami počiva iznakažena glava buldoga. Po strokovnem nasvetu njegovega novega mojstra tatujev je bil to edini način, da prekrije neuspešni portret. Hotel ali ne, danes je videti kot zagrizen navijač hrvaškega nogometnega kluba Dinamo.

»Moje telo je moj dnevnik in tatuji so moja zgodba,« je izjavil veliki navdušenec nad tetoviranjem Johnny Deep, ki se je v tem času proslavil tudi z duhovitim načinom menjanja zgodb, zapisanih na njegovem 'dnevniku'. Potem ko je prekinil z Winono Ryder, je samo zbrisal zadnji dve črki njenega imena in zdaj nosi napis Wino Forever. Slavni David Beckham, čigar telo krasi več kot 30 tetovaž, si je pred 15 leti dal v sanskrtu izpisati ime ljube Vihctorie. Pravopisne napake, ne le v sanskrtu, temveč tudi v francoščini, pa so očitno izbor ene od najbolj znanih ljubiteljic tetovaž, Rihanne.

Kaj je motivacija?

Psihologi in sociologi zadnjih deset let intenzivno razi­skujejo fenomen, ki je bil še pred kratkim psihiatrični problem, opredeljen kot samodestruktivna nagnjenost k iznakaženju, v le 20 letih pa je postal povsem normalen, družbeno sprejemljiv način obnašanja.

Čeprav jim še vedno ni uspelo najti vseh mogočih odgovorov na vprašanja, zakaj se pripadniki različnih starostnih obdobij in družbenih skupin danes odločajo za tetoviranje, se strokovnjaki strinjajo, da imajo slike in črke, ki si jih nekdo pri polni zavesti odloči vrisati, vedno določen pomen.

V nasprotju s popolnimi nasprotniki tetovaž se ne bojijo javnega mnenja, še več, vsemu svetu želijo pokazati svoja prepričanja. Tetovaže so oblika izražanja samega sebe, ki skoraj vedno izzove nekakšno čustveno reakcijo, ali pozitivno ali negativno. Okolica je zelo redko odporna proti takšnim 'dražljajem', zato bi bilo dobro, da se še pred tetoviranjem pomirite z dejstvom, da se bodo drugi težko vzdržali komentarjev o vaši slikovni in/ali tekstovni izbiri.

Dobro razmislite o motivu in delu telesa, kamor si boste dali 'pritisniti' tatu, da se ne bo zgodilo, da bi bil simpatičen delfinček na spodnjem delu trebuha čez nekaj let videti kot nasedel kit. Spreminjamo se, ne le naše telo, temveč tudi naše mnenje in prepričanje. Dovolj bo, da se spomnite stvari, ki so vam bile všeč pred desetimi ali 20 leti, danes pa so vam smešne, če že ne povsem neumne.

Strokovnjaki psihologi so poudarili nekaj motivov, zakaj se ljudje tetovirajo. Se prepoznate v katerem od sledečih razlogov? Potreba po pozornosti, oblika samoizražanja, umetniška svoboda, simbol upora in pripadnost določeni skupini? Seveda ni izključena niti veliko bolj prozaična motivacija – morda ste to naredili za šalo, ali ker so se tetovirali vaši prijatelji, ali ker ste v tistem trenutku pač doživeli takšen preblisk.

Čeprav na prvi vtis tetovaže delujejo, kot da razkrivajo resnico o svojem lastniku, se včasih uporab­ljajo ko vizualna diverzija – njihovi lastniki se morda skrivajo za močnimi simboli, ki jih uporabljajo kot toteme ali ščite proti svojim strahovom (na primer tetovaža nevarnih zveri z odprtimi gobci, lobanje ...).

Glede na raziskave ameriških psihologov je tetoviran vsak peti odrasel Američan, ki se po dveh do sedmih letih od prve tetovaže odloči za naslednjo, skupni zaključek pa je, da imajo poslikani večjo potrebo po izražanju svoje osebnosti.

Kaj tetovaže govorijo o vas?

Pred vašim usodnim srečanjem z mojstrom tetovaž se dobro pozanimajte o njegovih kvalifikacijah. Še enkrat dobro razmislite tudi, s čim si želite za vedno okrasiti svojo kožo, saj so tehnike odstranjevanja veliko bolj boleče in dražje od tetovaže same. Najpogosteje jih odstranjujejo z dermobrazijo (odstranjevanje kože s strganjem), kirurškim izrezovanjem ali najbolj popularnim laserskim odstranjevanjem, ki pušča najmanj brazgotin na koži.

Dobro si zapomnite, v nasprotju z modro in rdečo je najtežje odstraniti rumeno in zeleno barvo. Glede na raziskovanje psihologov in sociologov bi lahko tetovaža razkrila, da ste seksualno bolj aktivni od netetoviranih oseb in nagnjeni k bolj rizičnemu obnašanju, paradoksalno pa je, da bolj cenite svoje telo in njegov videz kot netetovirani in da imate več samozavesti.

Odzivi netetoviranih pa so veliko bolj konservativni – začnejo se s tem, da so tetovirani bolj nagnjeni k življenjskim avanturam in promiskuitetnemu seksualnemu obnašanju, prav tako jih doživljajo kot manj upoštevajoče družbene norme. Zanimivo, velike razlike so tudi med tetoviranimi moškimi in ženskami.

Čeprav je njihova tesnoba veliko manjša med postopkom tetoviranja, so ženske tri tedne pozneje pogosto bolj zaskrb­ljene kot moški, zato obstaja večja verjetnost, da si bodo tetovažo prej odstranile. Pa še to: poznamo celo nekakšne dokaze, da so osebe, nagnjene k 'serijskemu tetoviranju', zasvojene z evforičnim občutkom naleta adrenalina in endorfina, ki ga izzove 'pikanje', in jim je postopek veliko pomembnejši kot rezultat.

Prevedla in priredila: Petra Windschnurer

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc