"Za žensko ni večje svobode kot tisti trenutek, ko pride v varno zavetje doma in lahko končno odpne modrček. Predstavljate si, da ta razbremenjeni občutek kar traja in traja in traja," pravi naša novinarka Katja Kozlevčar.
Nikoli ne bom pozabila zgroženega izraza na obrazu moje mame, ko sva se pred leti slučajno znašli v isti garderobi med preizkušanjem modrčkov. Ko sem slekla spodnjo majico, spodaj ni bilo ničesar, in to je bilo zanjo približno tako šokantno, kot če bi se po trgovini sprehajala popolnoma gola.
V vseh teh letih, odkar me je narava obdarila s košarico B, še nisem našla modrčka, ki bi bil udoben in ki ga ne bi fliknila s sebe še isto sekundo, ko prestopim prag stanovanja.
Kar izpod majice. Doma nisem modrčka nikoli nosila, saj menim, da morajo biti vsaj v udobju doma prsi na prostosti. Kmalu se je zadeva razširila še na občasne izhode v civilizacijo, kadar so bile skrite pod širokimi puloverji. Preprosto se mi ni zdelo smiselno. Danes lahko ponosno povem, da se ne spomnim, kdaj sem nazadnje svoje prsi zaprla v zapor, v predalu z modrčki pa je gotovo že kakšna pajčevina, saj sem ga v zadnjem letu in pol odprla manjkrat kot predal s pripomočki za peko.
Čeprav sem dolgo tuhtala o popolni abstinenci, je bil povod za to šele članek blogerke in modne ikone Leandre Medine, v katerem se izpove, da že več mesecev ne nosi modrca.
Ker se ji ne zdi potrebno in ker se tako počuti veliko bolj svobodno. Vsebina je še bolj podžgala moje želje, in če je nekje na svetu ženska, ki lahko neobremenjeno živi brez modrčka, potem to zmorem tudi sama. Začelo se je kot kratkoročen eksperiment. K sreči je bila zima in sezona je dopuščala široke in debele puloverje ter številne plasti oblačil, ki so dobro zakrinkale moj preizkus.
Občutek lahkotnosti, ko greš prvič v službo brez modrčka, je neopisljiv. Ko sem tako 'gola' prebrodila prvi dan, prvi teden in mesec, sem se dokončno sprijaznila, da se bova za vedno razšla. Seveda je bilo vmes nekaj izjem, ko bi gravitacija preprosto terjala prevelik davek, in sem se vseeno za kratek čas spet spogledala s tistim mehkim s čipko in tistim tesno oprijetim za šport, a načelno ostajam zvesta svojemu načelu, da mi ni treba več trpeti, če tega ne želim. In večino dni v letu si tega ne želim.
Potem je prišlo poletje ...
Ker spredaj nisem ravno deska in ker si nisem nabavila nove se-ne-vidi-skozi garderobe, sem se zjutraj oblačila nekoliko bolj premišljeno. Da ne bom slučajno koga užalila, ko bo nič hudega sluteč s pogledom ošinil moje prostostoječe prsi. Sprva mi je bilo nerodno in zdelo se mi je, kot da hodim po mestu s škrlatno črko A, ožigosano na čelo. Pardon, na prsi. Poslušala sem opazke mimoidočih moških, ki so se kot petletni dečki hihitali s prisotnimi kolegi, in prijateljicam utemeljevala razloge za svoje protestno početje.
Priznam, tudi sama sem kot kak pohotni najstnik buljila v oprsja žensk ter ugotavljala, ali so tako svobodne kot jaz. Večkrat me je brezbrižnost goloprsih dam povsem presenetila in hkrati še bolj razbremenila. Počutila sem se kot del plemena. Slej ko prej sem se navadila ali pa je bilo že ves čas vse le v moji glavi in prav nikogar ni brigalo, kakšno oporo nudim svojemu oprsju. Danes me ni več sram, ko skozi mesto hitim zgolj v tanki majici, in sodelavkam, ki tarnajo nad otiščanci, se le nasmehnem z mislijo: tega vam res ni treba.
Izbira ali obveznost? Sprašujem se, zakaj ženske sploh prenašamo to ščipanje pod prsmi in zategovanje čez ramena?
Zakaj se ženske čutimo dolžne prsi zapirati v kletko? Predvsem gre za družbeno normo.
Tako so nas naučile mame, modrček nosijo starejša sestra, naša ljuba babi, neobdarjena prijateljica in 13-letna nečakinja. Bradavičke so v družbenih medijih cenzurirane. Ker so prsi vulgarne. Ker smo ženske zato vulgarne. Ne glede na to, kako svobodno mislimo, da živimo, in kako daleč je prišla ženska emancipacija, še vedno se čutimo dolžne, da od jutra do večera svoje prsi zapiramo v oklep, jih skrivamo pred svetom in se jih pogosto tudi sramujemo. Svoboda pa taka. Če bi resnično živele v svobodni, neobsojajoči družbi, bi se brez zadržkov sprehajale zgoraj brez, tudi kadar nismo na letnem dopustu v FKK-kampu. Tako pa prsi skrivamo, kot da so izvor vsega zla.
Drugi argument bodo zagovarjale predvsem tiste z bolj obdarjenimi. Seveda ne gre le za družbeno pogojen sram, gibanje z velikim oprsjem je lahko hitro ovirajoče, če to ni dobro fiksirano. Že z manjšimi košaricami je športanje lahko naporno in celo boleče, da niti ne omenjam divje preplesane noči. V takih primerih tudi sama še vedno potrebujem pomoč.
Modrček je pač opora, tako kot prijatelj ali kozarec vina. Ne potrebuješ ga vedno, fino pa je vedeti, da je tam, ko ga potrebuješ. Ne glede na velikost oprsja, dolžino nog ali širino bokov pa se nobena ženska ne bi smela počutiti dolžno ali celo prisiljeno, da proti svoji volji obleče katerikoli kos oblačila. Še najmanj pa nekaj, v čemer se počuti skrajno neudobno. Kaj nam bodo potem še zapovedali? Dolžino krila? Da je modrček izbira, in ne obveznost, je nekaj, kar bi moralo biti jasno kot beli dan. In definitivno ne razlog, da ženske po svetu protestirajo.
Revolucija brez modrčkov!
Modrčke so v sklopu gibanja Free the Nipple (Osvobodite bradavice) odvrgle ženske v New Yorku, Aucklandu, Brightonu in drugih metropolah.
Podobnih protestov je v zadnjih letih čedalje več, kar je zaskrbljujoče in hkrati razlog za optimizem, saj se ženske končno zavedajo, da je pravica o odločanju o svojem telesu samo v njihovih rokah. Bitka nikakor ni izgubljena.
Če sklepamo po trenutnem vzorcu razvoja svetovnih trendov, bodo tudi modrčki kmalu potonili v najgloblje dele naših omar. Z modnih brvi, kjer bradavičke nič kaj sramežljivo kukajo izpod prosojnih bluz in oprijetih majic, se je revolucija svobodnega oprsja že zdavnaj razširila v zvezdniški svet. Na pločniku slavnih se brez modrčka redno sprehajajo Heidi Klum, Jennifer Aniston, Rita Ora, Kendall Jenner in njena prijateljica Gigi Hadid, Britney Spears, Rihanna, Anja Rubik, Selena Gomez in številne druge, ki se ne ozirajo na prežeče paparace.
Dejstva, da so modrček 'pozabile' doma, sploh ne skrivajo, pravzaprav se pogosto zdi, da to želijo s prosojnimi topi še bolj poudariti. Prav nič se ne sramujejo razkritih bradavičk in poskočnih prsi, ko z lončkom kave v roki paradirajo po hollywoodskih ulicah. Ko gre za rdečo preprogo, pa so celo še bolj drzne. Kar spomnite se Rihannine oprave za nagrade CFDA leta 2014, ko je svoje telo prekrila s kot diamant svetlečo prosojno obleko, v kateri je razkrivala veliko več kot bradavičke. Drzen korak za Rihanno in velik za osvobajanje prsi po svetu.
Ne glede na vašo starost, družbeni položaj, vero, politično opredeljenost ali velikost košarice, odločitev o tem, ali boste modrček nosili ali ne, je samo vaša in ne pustite se prepričati kakorkoli drugače. Ne nazadnje gre samo zato, da se počutite udobno in samozavestno ves dan, in ne le od trenutka, ko modrček odleti v košaro za pranje.
Katja Kozlevčar
Preberite še: "Smo posebne in uspešne, a zakaj smo vedno brez denarja?" (piše in razmišlja Mojca Zemljak)
Priporočamo tudi: 6 slovenskih modnih viškov minulega meseca (izbor modne urednice)
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji