Kaj se zgodi, ko svoje lepotne navade zamenjate z maminimi.
Res ne vem, kateremu genu lahko pripišem krivdo za ljubezen do razkošnih in pogosto precej nepotrebnih stvari, zagotovo pa ga nisem podedovala po mami, ki je nadvse preudarna in pragmatična ženska. Če mojega razsipnega duha ne bi brzdala njena vzgoja, ki je temeljila na varčnosti in skromnosti, bi po vsej verjetnosti spominjala na priskutno ljubko hčer Karla Lagerfelda ali Kim Kardashian.
Razlike med nama z mamo so najočitnejše pri izbiri kozmetike.
Mama prisega na izdelke srednjega cenovnega razreda, kot so Nivea, Olay, Garnier – preizkušene blagovne znamke, ki so preživele že več generacij. Mene pa, deloma zaradi neprestane bitke s svojo problematično kožo, deloma zaradi neustavljive ljubezni do novih stvari, pot nehote vedno znova zanese med police s pregrešno dragimi kozmetičnimi izdelki.
Že nekaj let prisegam na naravno kozmetiko in ličila. Mislim, da se vse ženske s problematično kožo močneje navežemo na izdelke, za katere ugotovimo, da nam ustrezajo – so naša opora, zdravilo za dušo in odrešitelji. Tako sem v nego kože vpeta ne le finančno, ampak tudi čustveno – v nasprotju z mamo, ki mora najprej prebrati napis na steklenički, če želim izvedeti, kateri izdelek uporablja. Njen odnos do izdelkov proti staranju je podoben njenemu odnosu do boga – ni povsem prepričana, ali verjame vanje, vendar jih raje uporablja, kot da bi pozneje obžalovala, da jih ni.
Zato mi ideja o enotedenski zamenjavi lepotnih navad – krut način za raziskovanje generacijskih razlik – vzbuja strah. Ne gre namreč samo za razlike v osebnem okusu. Gre za generacijo 'baby boomerjev' proti generaciji X.
Mama je svoje lepotne navade razvila, še preden je hrepenenje po popolnosti postalo nekaj običajnega – v časih, ko police drogerij in oglasi še niso bili nabiti z revolucionarnimi znanstvenimi dognanji s področja kozmetike in brezhibnim videzom. Ne preseneča torej, da je, čeprav še vedno skrbi za svoj videz in si občasno privošči 'celo' kremo za oči, z vsem skupaj precej manj obremenjena kot jaz. To je še posebej očitno, ko odprem njeno kozmetično torbico, ki je na las podobna moji iz najstniških let. V njej mrgoli izdelkov proizvajalcev Max Factor, znamke, s katero smo v moji generaciji vsa dekleta prvič prestopila prag sveta kozmetike in ličil.
Sama sem nato postopoma presedlala na izdelke prestižnejših blagovnih znamk, kot so Dior, YSL in Chanel, ki pa so približno trikrat dražji od maminih, kupljenih v najbližjem supermarketu, kar je povsem v skladu z njenim značajem: skromna, zanesljiva in zadovoljna sama s sabo. Ob tem me navdaja rahel občutek krivde.
»Kupila si rdečo šminko!« ugotavlja mama zaprepadeno, ko odpira moj paket kozmetike, ki sem jo naročila v spletni trgovini. Njeno barvno paleto namreč sestavlja kombinacija nevsiljivih nevtralnih tonov. Šele takrat se mi posveti, da bo ta izziv morda zanjo še težji kot zame.
In kako je potekal prvi dan? Se še spominjate, kako ste kot otrok občudovali svojo mamo, ko je v večerni obleki sedela za toaletno mizico in si skrbno nanašala ličila, in mamljivih posodic s kremami in mazili, razporejenih po polici v kopalnici? Spominjam se, kako sem vanje večkrat pomočila cel prst, vse do dna posodice, si kremo na debelo razmazala po obrazu, poskušala prikriti sledove svojih prstov in se nato pretvarjala, kot da se ni nič zgodilo. Skratka, poskušala sem postati mini različica svoje mame.
Vendar pa moja mama nima takšnih spominov na svoje otroštvo. Ni tip človeka, ki bi ga lahko navdušil s posodico kreme proti staranju. Zaupala mi je, da ji moja babica nikoli ni pustila, da bi se dotikala njenih stvari ali jo opazovala pri ličenju. »Moja mama ni bila ravno radodarna z materinsko toplino,« razlaga.
Glede ličil je že prvi dan naletela na oviro – mineralni puder, ki je lahko zelo neprizanesljiv do zrele kože. »Takšna resnično ne morem med ljudi. Videti sem, kot bi prikrivala vodene koze!«
Moja mama nikakor ni nečimrna – še nekaj, česar nisem podedovala po njej –, vendar ima težave s preizkušanjem nepreizkušenega in neznanega.
Pogosto sploh ne nosi pudra, saj prisega na naravni videz in mi vedno znova pridiga o tem, da je zdaj v modi ličenje po načelu 'manj je več'.
Vendar pa zaradi moje kombinacije nečimrnosti in neenakomerne polti to vsekakor ni načelo, ki bi mu lahko sledila. Zato tudi mene prevevajo neprijetni občutki, ko si na obraz nanašam tekoči puder, ki ga ne uporabljam že več kot desetletje. »Tvoj obraz je videti nekako ... nenormalen, bolj okrogel,« komentira spremembo moj fant. Ker imam problematično kožo, sem potrebovala kar nekaj časa za spremembo prepričanja, da mi ličil ni treba uporabljati kot kamuflažnih pripomočkov, zato se nikakor ne morem navaditi na težak občutek pudra – kot bi na obrazu nosila masko.
Razen tega pravzaprav nimam večjih težav s privajanjem na mamine lepotne rituale – vsaj ne čez dan. Težava pa nastopi pri večernem ličenju, ki je le senca make-upa mojih prijateljic. Običajno za večerne priložnosti oblečem samo oprijete kavbojke in črn top ter takšno kombinacijo začinim z glamuroznim zadimljenim videzom oči. Ker pa sem zdaj obsojena na mamina senčila v nevtralnih kožnih odtenkih, je moja podoba precej medla in brezizrazna, tako da se dobesedno zlijem z ozadjem. Zato se odločim, da bom kavbojke zamenjala za krilo in z njim nadomestila primanjkljaj ličil.
Po nekaj dneh stvari postanejo stresne – vsaj zame. Moja koža namreč ni vajena mastnih, kremastih odstranjevalcev ličil – raje imam olja, ki učinkovito raztapljajo umazanijo, in jih nato z bombažno krpico, namočeno v vročo vodo, odstranim z obraza. Po uporabi maminih čistilnih krem pa še dolgo po tem, ko že ležim v postelji, še vedno čutim ostanke na obrazu in si predstavljam, kako mi mašijo pore. Pogrešam svojo sivkino vodico in arganovo olje. In moja koža kaže znake razdraženosti prav tako kot moji možgani.
Mama pa medtem uživa v razvajanju. Kaj hitro se je navadila na moj večerni lepotni ritual, ki vključuje nanos jojobinega olja in olja črne kumine, ki ju razredčim z nekaj kapljicami sivkine vodice. »Odlično!« razlaga vsa navdušena. »Mislila sem, da bo moja koža kar plavala v olju, vendar se olje v trenutku vpije. In po uporabi tvojih odstranjevalcev ličil mi kožo veliko manj zateguje. Nikoli mi niti na pamet ni padlo, da bi zjutraj uporabljala karkoli drugega kot milo.«
In prav v tem se morda najbolj razlikujeva – ona na kaj takega niti pomislila ne bi. In približno takšna je predstava o lepoti – ter razvajanju in predajanju užitkom –, zakoreninjena v glavah generacije moje mame.
Morda smo res žrtve globalne krize, vendar pa smo kljub temu razvajeni. O tem se prepričam ob maminih besedah: »Pri nas nikoli nismo imeli toliko denarja, ko sem odraščala. Tisto, kar smo imeli, pa sta starša zapravila za pomembne stvari, kot je hiša blizu šole, ne pa za 'nenujne' stvari, kot so kreme in ličila.«
»Zdaj bi si sicer lahko privoščila dražje stvari,« pravi, »vendar sem se odločila, da zanje ni vredno trošiti denarja.« Ob tem me napade slaba vest zaradi lastne samovšečnosti in prepričanja, da si te stvari preprosto zaslužim. In to me razžalosti. Mama bi morala verjeti, da si zasluži najboljše od najboljšega. Ker resnično si.
Obe obupava, še preden je teden naokoli. Sama sem podlegla tik pred intervjujem z znano osebnostjo, za kar so bili glavni krivci zabuhel obraz, PMS in neukrotljivi lasje. Lase sem nato spela v figo in na usta nanesla rdečo šminko – najboljši spodbujevalec samozavesti, kar ji poznam. Ko sem se srečala z intervjuvanko, je bila videti utrujeno – s podočnjaki in brez kakršnihkoli ličil, razen šminke v podobnem odtenku rdeče, kot ga nosim sama.
Včasih je to vse, kar potrebujete. Vendar pa to seveda ne velja za mojo mamo, ki iz vljudnosti sicer preizkusi škrlatno rdečo, vendar potem noče prestopiti praga hiše. »Ne da bi bila prestara za to,« pravi, »samo nikoli nisem uporabljala tako svetle šminke – in takšna je večina žensk moje generacije.«
Očitno je, da se generacije spreminjajo tako glede predstave o lepoti kot uporabe kozmetičnih izdelkov. Današnje najstnice so s pomočjo navodil za ličenje, ki jih najdejo na YouTubu, veliko bolj urejene in negovane, kot sem bila jaz kdaj v njihovih letih – z bujno trajno, zavita v oblak cenenega parfuma in prepleskana s korektorjem v stiku, ki niti približno ni spominjal na barvo moje polti.
»V mojih časih ličil sploh poznali nismo,« se oglasi mama. Obiskovala je šolo, v kateri so učiteljice že ob najmanjšem sumu rdečila na licih z jezikom obliznile robček in z njim temeljito zdrgnile obraz.
Tako mi mama ni mogla predati svojih izkušenj o kozmetiki in ličenju. Večino stvari sem se naučila z eksperimentiranjem in prek lastnih napak. Zato sem šele pri 30 našla pravo formulo za popoln videz. Vendar pa se moram mami zahvaliti za to, da mi dovoli biti takšna, kot sem. Čeprav je sama zelo skromna, me ne obsoja zaradi kopičenja pregrešno dragih lepotnih pripravkov, saj ve, da so meni te stvari pomembne. In hvaležna sem ji, ker mi je dopustila najti svojo vrsto lepote.
Prevedla in priredila: Maša Zupančič
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?