Ko boste brali članek, bom že doma, znova ujeta v vsakdanji ritem. Sedaj, ko pišem, pa še sedim v zakulisju modne revije Les Copains v Milanu. V Italiji poteka teden mode, ki nam kot vsako sezono ponuja obilico modnih revij in trendov, pa tudi zmedo, gnečo na cesti, jezne taksiste, lepe hostese, neprijazne uslužbence in bizarne modne oblikovalce.
Predvčerajšnjim, ko smo sedele v kitajski restavraciji zraven hotela, mi je Urška Božič rekla: »Daj, napiši kaj o zakulisjih, revijah, občutkih v Milanu . . « In že je Petra Windschnurer potegnila fotoaparat iz ogromne torbice, medtem ko sem jaz tuhtala, kaj vse bi lahko poslikala, da bi prinesla košček Milana v Slovenijo, predvsem pa z vami, bralkami, delila kanček teh norih občutkov. Škoda, da sta Urška in Petra že odšli, saj smo se divje krohotale in jedle najboljše kitajske žlikrofe v najbolj zakotni restavraciji na Viale Certosa.
Ko pomislim na naše ženske debate, ugotavljam, da so zelo poučne: Petra je namreč ugotovila, da injekcije botoksa postopoma vse kreatorje spreminjajo v Karla Lagerfelda. Urška sovraži čevlje z debelimi podplati, ki spominjajo na miniaturne tanke, in preveč oprijete kavbojke, v katerih se tudi najbolj vitka ženska počuti kot kit. Meni gredo pošteno na živce tričetrtinske hlače, saj nikoli ne vem, ali so različica ohlapne pižame, ki se je med pranjem skrčila, ali je le manekenka previsoka zanje.
Skratka, na modnih revijah smo videli vse mogoče in, kot ponavadi, težko je razbrati, kakšni so modni trendi za prihodnjo zimo. Še dobro, da danes ne bom pisala o trendih, temveč o zakulisju in neverjetni pustolovščini, ki jo doživljam dvakrat na leto.
Ni bilo novinarja, ki ne bi spraševal o anoreksiji oziroma presuhih manekenkah; in, seveda, ni bilo oblikovalca, ki ne bi zagotavljal, da so njegova dekleta zdrava in brezhibna, naravno suha. Osebno mislim, da je to velika laž. Dekleta so res presuha in marsikateri ženski gredo na živce, saj so videti kot otroci v oblekah za odrasle, kar je bizarna in obenem srhljiva kombinacija. Najbolj strašljivo je, da je v zakulisju ogromno hrane in pijače: rogljički, piškoti, sadje, sendviči in kava, čaj, sokovi.
Hrana je namenjena dekletom, ki redkokdaj zaužijejo kaj drugega kot kakšno jagodo grozdja ali košček paradižnika. Veliko kadijo, pijejo čaj in se tiščijo skupaj; vsakič ko jih zagledam na kupu, drugo zraven druge, dolgonoge in s tankimi rokami, pomislim na ptičke brez gnezda. Ker so tako vitke, so oči še večje, koža je prosojna, brezhibna, zelo svetla. Vsaka je v svojem svetu: nekatere berejo, druge poslušajo glasbo, se smejijo, pišejo sporočila.
Ko sem jih vprašala, ali jih lahko fotografiram, so bile presenečene: povedale so, da tega nihče ne vpraša, da se v zakulisju tako ali drugače ves čas fotografira. Vedno so se nasmehnile, vendar se mi je zdelo, da so oči ostale mirne, preveč mirne, morda malo žalostne ali samo odsotne. Dejstvo je, da me dekleta vedno znova očarajo, kot bi prišla z drugega planeta, in ne morem si pomagati, da ne bi nesramno buljila vanje. Opazila sem, da je to običajen odziv nas, smrtnikov: manekenk preprosto ne moremo nehati gledati.
Zdaj sem na modni reviji Angele Missoni. Kot ponavadi je dvorana nabito polna, saj pričakujejo veliko kupcev iz Rusije in Japonske, pa tudi številne ameriške novinarje, kajti Missonijeva moda se najbolje prodaja prav čez lužo. Črta, svojega snemalca, zagledam med preostalimi snemalci in fotografi; vedno se sprašujem, kako jim uspe zdržati v taki gneči. Upam, da se tokrat ne bo podrl oder, kot se je včeraj zgodilo pri Antoniu Marrasu, ko sta dva fotografa treščila meter globoko, ali kot se je zgodilo lani na modni reviji Fendi. Takrat se je hudo poškodovala fotografinja, ki je pozneje tožila modno hišo.
Vsi snemalci in fotografi so protestno zapustili revijo, saj so njihove delovne razmere res nečloveške. Med njimi ni prostora niti za list papirja, ves čas se kregajo za položaj, da ne govorim o prvih vrstah in nesramnih italijanskih fotografih, ki nas imajo za kmete iz Zimbabveja. Pred leti sem še razlagala, da v Sloveniji nimamo vojne in da normalno delamo ter imamo celo televizijo; lahko bi dodala še tekočo vodo, vendar se nerada spuščam v polemike, zato se raje obrnem in čim prej odkorakam v drugo smer. Še dobro, da je Italija sosednja država, saj si ne upam pomisliti, kaj vse bi vprašali, če bi prihajala iz Makedonije.
In potem jo zagledam: v prvi vrsti sedi ‘Hudičevka v Pradi’, Anna Wintour, direktorica ameriškega Voguea. Pravijo, da je najbolj vplivna medijska osebnost v modnem svetu in najbolj strupena ženska. Brezhibna pričeska in ljubek obrazek, popolna postava, pa čeprav zelo drobna, in nepogrešljivo krzno – to so njeni zaščitni znaki. Vstanem s svojega mesta in pogumno odkorakam do nje, saj jo želim prositi za kratek intervju. Hladno me pogleda naravnost v oči. Zmotila sem jo med pogovorom s sosedom, ki ima zelene čevlje, rumene nogavice in debela očala, pričesko pa takšno, kot bi ravnokar vtaknil prste v vtičnico. Njen odgovor je: »Ne, zdaj ne morem, pogovarjam se s sodelavcem. Morda pozneje, na Versacejevi modni reviji, ali v Parizu.« Seveda, si mislim, zakaj ne raje v Los Angelesu ali v Braziliji . .
Ne vem, zakaj, vendar me je močno pretresla, najbrž zato, ker sem prebrala knjigo, ki naj bi pripovedovala o njej, in gledala film z odlično Meryl Streep, ki je, verjemite, veliko bolj blaga in prijazna kot ona. Po poklicu sem psihologinja, zato me vedno zanima, kakšni so ljudje v resnici, in tudi zato je pritegnila mojo pozornost. Sprašujem se le, zakaj je tako stroga in zagrenjena, ko pa je v življenju že marsikaj dosegla: bogata in vplivna ženska, lepa in z močnim značajem . .
Morda to ni dovolj, morda obstaja še druga plat zgodbe, ki je mediji očitno ne poznamo. Medtem luči ugasnejo, začenja se modni spektakel in gospa Wintour skoraj ves čas opazuje tla pred seboj; tu pa tam si ogleda kakšno obleko, vidim, da vzdihuje, sezula si je čevelj, masira si stopalo, pogleda sosedo, ki si zapisuje v beležko. Dolgčas ji je, vendar na koncu ploska z majhnimi, koščenimi dlanmi. Razmišljam, da tudi sama nisem videla niti ene obleke: karizmatična Anna me je popolnoma prevzela. Res je, hudič ima tisoč in en obraz.
Od ene do druge revije potujemo s taksijem. To je šele pustolovščina! V Italiji je treba taksimeter budno nadzorovati, saj te drugače zelo hitro ogoljufajo. In ker je ravno teden mode, se ne vozimo, ampak – stojimo. Konec koncev je to prav dobrodošlo, da si malce odpočijemo in normalno sedimo. Gledam svetlo nebo in razmišljam, da bo kmalu vsega konec in bom grozno pogrešala ta nori direndaj, tekanje z ene revije na drugo, prerekanje glede intervjujev, vabila, akreditacije in podobno. Vsako leto mislim, da je morda zadnjič, vendar me potem nekaj žene v ta cirkus, ki je postal del mojega življenja.
Ko sem bila majhna, sem sanjala o revijah: ne o tem, da bi bila manekenka, temveč da bi bila lahko zraven, v zakulisju, sredi priprav, med barvitimi oblekami, zraven škarij, ki režejo, in igel, ki popravljajo. Ko iz torbice potegnem Petrin fotoaparat, si ponosno ogledam fotografije. Upam, da ne boste preveč jezne, saj niso profesionalne, so pa moje in zdaj tudi vaše. Težko je opisati občutke. Težko je razložiti, koliko adrenalina mi steče po žilah, ker nikoli ne vem, ali nam bo uspelo kaj posneti ali ne. A če ste si vsaj za trenutek predstavljale, koliko konkurence je v modnem svetu, koliko prerivanja in prepiranja, pa tudi lepih trenutkov, sem uspešno opravila nalogo.
Snemanje zadnje modne revije naju s Črtom razžalosti. Po eni strani sva zadovoljna, saj se bova končno vrnila domov, po drugi strani pa naju vsi italijanski sodelavci sprašujejo, ali greva tudi v Pariz. Globoko v sebi vem, da bi bil še toliko večji izziv slediti vsem velikim tednom mode. Ne samo v Parizu, temveč tudi v Londonu in New Yorku, kjer so snemalci letos čakali dve uri in deset minut pred stavbo, v kateri je bila modna revija Calvina Kleina. Zunaj je bilo minus petnajst stopinj.
Besedilo in fotografije: Lorella Flego
