Top modeli o anoreksiji

Ko se sprehajajo po modnih brveh, njihove silhuete spominjajo na mlade žirafe, ki se komaj držijo na klecavih nogah. Nas je zanimalo, kako razmišljajo tiste, ki se jih ta tema najbolj dotika.

Top modeli o anoreksiji

Skorajda silijo nas, da si zastavimo vprašanje, o kate­rem že nekaj mesecev šušlja ves svet: so manekenke genera­cije 2007 zares hodeče reklame za anoreksijo?

Je moda odgovorna za porast te težke duševne bolezni, za katero je zbolelo približno deset odstotkov mladih deklet po vsej Evropi? Je ta čudoviti privid popolne lepote resnična slika naše družbe ali samo vzrok nervoz v zelo občutljivi dekliški dobi?

Takšna vprašanja bi pri številnih nadvse občutljivih vladarjih modnega sveta takoj izzvala grozno migreno. Zato se jim več let uspešno izogibajo, s svojimi popolno manikiranimi nohti skrivajoč se za pahljačami. V le nekaj mesecih je še pred kratkim tabu postal tema javnih razprav. Da se je to sploh zgodilo, so morale umreti tri manekenke.

Na začetku februarja je prenehalo biti srce osem­najstletnega urugvajskega vrhunskega modela Eliane Ramos. In to samo šest mese­cev po tem, ko se je njena sestra Luisel (22 let, tudi top model) po reviji zgrudila in nato kmalu umrla – od lakote! Čeprav prijatelji trdijo, da Luisel leta in leta ni jedla ničesar drugega kot solato, poplaknjeno z lahko kokakolo, je njena agencija odločno zavrnila vsako, tudi najmanjšo misel o anoreksiji.

Ko je novembra umrla še osemnajstletna Ana Carolina Reston, prelepa brazilska manekenka, ki je uživala le sadne sokove, da bi obdržala štirideset kilogramov pri sto štiriinsedemdesetih centimetrih višine, je bila javnost že vznemirjena. V prihodnje en zamah s pahljačo ne bo dovolj, da se vprašanja o odgovornosti mode odklonijo. In vendar; ko so lanskega septembra organizatorji madridskega tedna mode presuhim dekletom prepovedali izhod na modne brvi, so nekateri zavijali z očmi in vpili o demagogiji, Madrid, ki že tako ni bil v milosti modne branže, pa je izgubil vso verodostojnost ...

Ali je rešitev računanje indeksa telesne mase (ITM) in izključevanje deklet, katerih vrednost ni višja od osemnajst? Ali obstaja preprost odgovor na toliko zapletenih odgovorov?

Kakorkoli že, plaz se je sprožil, zahvaljujoč madridski pobudi. Moda in anoreksija, tema še naprej ostaja zelo delikatna, pa vendar so se države, kot so Brazilija, Italija in ZDA, od nedavnega pa tudi Francija, končno odločile resno ukvarjati se z njo. Alarmantno stanje nas sili, da zaščitimo modele pred posledicami njihovega poklica. Če o mnenju povprašate katerokoli modno agencijo, boste dobili skoraj enak odgovor: dekleta so večinoma naravno tako suha. Tudi če agent zahteva, da izgubijo nekaj kilogramov, ni v njegovem interesu, da se dalj časa hranijo nezdravo, saj morajo biti pri močeh, da zdržijo tempo. Čeprav anoreksija ni več tabu tema, se zdi, da nihče ne sprejema očitnega dejstva, da modni sistem deluje tako, da manekenke spodbuja k prehranskim motnjam.

Da bi lažje razumeli, kako modni svet deluje ‘znotraj’, smo dali besedo mladim ženskam iz krvi in mesa – manekenkam. Medtem ko je mladim modelom ta svet del vsakdana in zato igrajo po njihovih pravilih, se njihove starejše kolegice z maneken­stvom ne ukvarjajo več in zato tudi ne izbirajo besed. Bolj ko teža jih skrbi, da kljub strogim zakonom dekleta začenjajo delati še popolnoma nedorasla . . Deklice iz revnejših dežel, ki večinoma ne razumejo niti besedice angleščine, vstopajo v neznani svet, obremenjene s sanjami in z ambicijami svojih staršev, in so pripravljene storiti vse, samo da bi se izvlekle iz bede. Ravno takšni sta bili Ana Carolina in Luisel!

Moragen Dubled

22 let, dela od 19. leta (agencija Viva)

»Spomnite se Edie Sedgwick ali Audrey Hepburn! Celo devetdeset odstotkov deklet ima izrazito suhljato postavo, tako kot jaz. Vendar je mnenje, da smo vse presuhe, neumno. Anoreksična dekleta obstajajo, vendar v zanemarljivi manjšini in nikoli ne bi mogle biti vrhunski modeli. Srečevala sem dekleta, ki so bila v tako slabem stanju, da sem se vprašala, zakaj sploh še delajo. Modne hiše težje opazijo znake bolezni, saj deklet ne videvajo dovolj pogosto. Da agencija ne bi ničesar opazila, pa je skoraj nemogoče. Dekle z anoreksijo izgubi tonus, lasje ji izpadajo ... Če živite le od enega jabolka na dan, vaš videz to še kako izraža. Moja agencija pošilja takšna dekleta na zdravljenje. In mislim, da bi bilo veliko pametneje, da bi, namesto da jim prepovedujejo pojavljanje na modnih brveh, uvedli zdravniški nadzor. Pomislite: da bi dosegla merila, določena v Madridu, bi se morala zrediti vsaj za deset kilogramov! Če je tako, se niti eno dekle iz moje agencije ne more več pojaviti na reviji! Toda tiste, ki mislijo, da jim bo anoreksija prinesla več dela, se zelo motijo. Ne razumejo, da sta za uspeh najpomembnejša zdrav videz in dobra forma ... Ne bi pa bilo slabo postaviti starostnega minimuma. S tem bi zares zaščitili dekleta, ki so premlada za ta poklic.«

Laura Cisneros

30 let, dela od 17. leta (agencija Elite)

»Ta polemika mi gre na živce. Sama sem vitka po naravi, pa mi očitajo, da sem anoreksična! Moja prehrana je uravnotežena, saj je bilo zame zdravje vedno pomembnejše od videza. Nikoli nisem stradala in nikoli se nisem drogirala! V tem poklicu je večina deklet takšnih. Tiste, ki se hitreje zredijo, seveda bolj pazijo, kaj jedo, tako kot mora na to paziti večina žensk. Deklet, ki se odločajo za stroge, zdravju nevarne diete, je zelo malo. Gre za resen problem, ki pa zadeva zelo majhno število manekenk. Moda ni kriva za anoreksijo, za katero se skrivajo globlje težave. Pri tem ne gre zgolj za željo po lepšem videzu! Osebno sem proti pravilom, ki izključujejo dekleta, lažja od določene teže, sem pa za, da se vitko žensko neha predstavljati kot edino podobo ženske. Menim tudi, da bi morali postaviti starostno mejo. Dekleta še pred šestnajstim letom odidejo od doma, da bi delale kot manekenke. S tem je nekaj narobe! «

Ines de la Fressange

manekenka od 1975 do 1990

»Ta predstava o manekenkah je povsem napačna! Ko listamo modno revijo, ne vidimo shujšanih manekenk! Ko listam Elle, vidim zdrava dekleta z lepimi oblinami! Ne rečem, da v modi ni prav nobene, ki bi se drogirala, ni pa jih nič več kot na drugih področjih. Manekenke so resda bolj vitke od večinske populacije, a oblačila naj bi se lepše podala vitkejšim postavam. Trenutna moda ne promovira nezdravih žensk, temveč sveža in seksi dekleta. Le nekatere angleške in italijanske revije visoke mode predstavljajo rahitična in bledolična. Videz anoreksičnih deklet ima nekaj prepoznavnih značilnosti, zaradi katerih niso prav nič glamurozne! Cilj te igre je navsezadnje prodaja, in ljudje imajo radi tisto, kar je videti lepo.«

Carla Bruni

manekenka od 1986 do 1998

»Anoreksija je huda bolezen, ki pa je bolj kot s podobami, s katerimi nas polnijo mediji, revije in oblikovalci, povezana z globlje zasidrano podobo o ženstvenosti. Pri dekletih, ki se dandanes sprehajajo po modnih brveh, me ne moti vitkost, ampak starost. Občutek imam, da gledam deklice, ki bi lahko bile moje hčere, deklice, ki še nimajo izoblikovanih teles. To je moralni problem, saj v tem poklicu delajo otroci, zato bi bilo treba uvesti minimalno starost. Sama sem začela delati pri devetnajstih in ne vem, kako bi vzdržala, če bi bila še mlajša. Toda takrat smo bila dekleta naravno vitka in nismo imela težav s kilogrami. Nismo čutile tovrstnih pritiskov. Sama sem bila med najbolj vitkimi, delala pa sem z dekleti, kot sta Helena Christensen in Christy Turlington, ki so imele zelo lepe obline ...

Razlika med nami in današnjimi manekenkami je, da smo bile me že ženske. Tudi Kate Moss, ki je bila osem ali deset let mlajša od manekenk moje generacije, je bila že ženska. Estetska merila se ves čas spreminjajo. Bilo je obdobje, ko so bile manekenke zelo ženstvene in je bila izpostavljena tudi njihova osebnost, danes je svet mode poln zelo mladih deklet . . Za moj okus res malce premladih.«

Ali dekleta hujšajo zaradi Manekenk?

Ali obstaja povezava med vitkostjo, ki nam jo ponujajo mediji, in anoreksijo?

Sociologinja Aurelia Mardon pravi: »Pazite, da ne boste ustvarili preveč neposredne povezave. Anoreksija je nekaj veliko bolj zapletenega. Vitkost je norma, ki jo družba ceni. Lahko bi rekli, da v višjih razredih družbe igra še pomembnejšo vlogo. Učinek teh podob pa ni vedno negativen; dekleta izbirajo med ikonami, po zgledu katerih ustvarjajo lastno fizično identiteto. Ta privlačnost mode pa obenem ustvarja trajno vez med lepoto in ženstvenostjo – pri tej starosti lepota predstavlja potni list za prehod v ženstvenost. Kar spomnimo se svojih prijateljic v puberteti, ki niso stremele k vitkosti, ampak k ženstvenim oblinam! «

Razvoj dogodkov

  • Avgust 2006. Smrt Luisel Ramos (22 let) v Montevideu, Urugvaj.
  • September 2006. Dekletom, katerih ITM je nižji od 18, ni dovoljeno sodelovanje na revijah na madridskem modnem tednu.
  • November 2006. Smrt Ane Caroline Reston (22 let) v Riu de Janeiru, Brazilija. Organizatorji tedna mode v Sao Paulu začnejo kampanjo preventive proti anoreksijo in bulimijo.
  • December 2006. V Italiji je dogovorjeno, da na revijah ne smejo nastopiti manekenke, mlajše od 16 let, in tiste, katerih ITM je nižji od 18.
  • Januar 2007. V ZDA se skupnost modnih oblikovalcev Amerike odloči za organizacijo tečajev o pravilni prehrani za manekenke in njihove delodajalce.
  • Januar 2007. Sredi pariškega tedna mode in ob popolnem ignoriranju modnih krogov francoski minister za zdravje Xavier Bertrand sestavi delovno skupino, katere naloga je ugotovitev vseh dejstev in določitev kriterijev o dovoljeni starosti in teži manekenk.
  • Februar 2007. Smrt Eliane Ramos (18 let), sestre Luisel Ramos v Montevideu, Urugvaj.


Za ali proti oblinam?

Štirideset let vitkosti

Poklic manekenke ni nikoli prizanašal polnemu telesu in naslagam celulita. Kot kaže naša mala retrospektiva, je bila vitkost vedno ena od osnovnih meril. Vendar modni trendi – povsem nasprotno od tega, kar misli večina ljudi, če začnemo pri Marilyn Monroe in končamo pri Kate Moss – nimajo nič proti oblinam.

Preprosto, eno sezono je moderna suhljatost (Twiggy), drugo pa jedra ženstvenost (Rosemary Mac Grotha). V določenih obdobjih sta bila enako zaželena oba tipa (Stephanie Seymour in Ines de la Fressange v osemdesetih). In če povzamemo: vrhunski modeli so lahko razkošno obdarjeni ali ravni kot deska, pri tem pa niti ena resna sociološka teza ne more pojasniti, zakaj je določeni tip v nekem trenutku najbolj priljubljen. V modi je pač tako!

Besedilo Dorothee Werner,
prevedli: Barbara Sekirnik in Živa Deu,

Fotografije: G. Bensimon, A. Carrara, F. Elia, H. Haddad, F. Hauss, K. Lagerfeld, J. B. Mondino, R. Tragger, J. Welter, Rexfeatures in ImaxTreee

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri