Pisani biser: Libija

Potovanje v Libijo sem si predstavljala kot tiho meditacijo, mirno srečanje same sebe sredi puščave, spoznala pa sem še vedno otroškemu veselju predano uživačko . . Sredi neskončnih in raznolikih puščav? Ja, prav tam.

Pisani biser: Libija - Foto: Fotografije Petra Kocjančič

Potovanje v Libijo je bilo eno tistih srečnih naključij, ki se dogajajo v življenju, takrat ko gre vse lepo in prav. In morda mi je prav zato, ker se ga nisem neskončno veselila in se nanj pripravljala že mesece prej, dalo toliko pisanih biserov, ki sem jih pospravila naravnost v srce.

Nočni pristanki nad ravnimi velikanskimi mesti, ki jim ni konca in ki jih rišejo le rumene luči, me vedno navdušijo. Pustolovščina se začenja, komaj čakam, da bom zavohala zrak dežele, kjer pristajam. A Tripoli, glavno mesto Libije, me sprva ni prevzel. In čaj – pričakovala sem takšnega z metinimi lističi na vrhu, dobila pa vrečko liptona – v značilnem lokalu na trgu so nam postregli v papirnatih kozarčkih, na katerih je (maja v muslimanski deželi) pisalo Merry Christmas. Takrat sem si mislila, da se nam hočejo prikupiti, ker smo turisti, in menijo, da nam je to boljše in lepše. Potem sem ugotovila, da tako v Libiji strežejo tudi domačinom. Zakaj bi se trudili, komplicirali s čaji in kozarčki, če lahko papirnate stvari samo odvržejo? Libijci si z odvečnimi nalogami ne delajo težav. »Zakaj bi delali več, kot je treba? Pri nas ni nihče lačen! « mi je rekel domačin. Ja, Gadafi jim je zagotovil vse, kar potrebujejo za lagodno življenje – zastonj elektriko in vodo, vsak mesec dobijo brezplačne bone za najnujnejša živila, šole so prav tako brezplačne, bencin je poceni, predsednik je dal zgraditi nova mesta s šolami in z moderno infrastrukturo za ljudi, ki so bili dolge kilometre odmaknjeni sredi puščav . . In čeprav Libija na prvi pogled deluje drugače, Libijci živijo precej lagodno življenje.

Medina – najstarejši del Tripolija, ki leži na ostankih rimskega mesta – je vredna ogleda, tudi zaradi pisanih spominkov in drobnarij, ki jih lahko poleg spominov odnesete v svojo deželo. A svoje je tu verjetno naredil zakon ‘bayt li sakinihi’: hiša pripada tistemu, ki živi v njej, in v njej večinoma živijo revni priseljenci iz Afrike, ki so jih naselili, potem ko so jih izpraznili Italijani. Ti pa nimajo denarja niti za obnovo niti za veselo zapravljanje na tržnicah. In tako je teh veliko zaprtih . . Na koncu medine si je pred resničnim vstopom v deželo vredno ogledati arheološki etnološki muzej v Rdečem gradu, ki vam bo odprl vrata v deželo, ki ste jo prišli osvajat s svojimi popotniškimi tevicami, navdušil pa vas bo tudi Zeleni trg pred muzejem – velikanska travnata zelenica v središču mesta, ki jo barvajo neznanske količine vode.

Čeprav me Tripoli ni popolnoma prevzel, sem v njem zadihala tisti novi zrak, novo pustolovščino – ki me je zelo kmalu odpeljala v globoko puščavo. Dolgi kilometri v notranjost Libije, sprva v ozadju neskončnih puščav Jebel Nafusa, gorske verige, ki se začne vzpenjati na obali vzhodno od Tripolija in se bohoti vse do tunizijske meje. Prvi postanki v notranjosti so bile kašče. Nekdanje hranilnice, pomembnejše od denarja – žita, medu, oliv. Zametki sefov, narejeni iz hladnega kamna in mavca, z vrati iz palmovih debel. Hrano so varovale pred vročim soncem, dežjem, insekti in tatovi.

Ghadames je čisti puščavski biser, ki sveti belo, zeleno in modro. To je mesto daleč v puščavi, ki nobenega popotnika ne pusti vročega. Ja, vročega, saj to mesto ohladi glave, pregrete od dolgih poti po puščavi, in zbistri duha in telo. Oaza sredi puščave – labirinti hladnih belih zidov, zelene palme, rajski vrtovi okoli mesta in jezero, ki napaja ljudi, živino in vrtove . . To je mesto iz 1001 noči. Ponoči in podnevi se zdi začarano zaradi neštetih hodnikov, sobic, porisanih hiš. Ženin je priskrbel stanovanje, prepleskano na belo, žena je poskrbela za dekoracijo in poslikavo hiše. Večerja v taki hiši, ki jo pripravijo domačinke, je nepozabna. Prav tako poležavanje po kosilu, s kozarčkom tistega pravega čaja z meto ali dobre turške kave, in ko se ti zahoče sladkega, si odtrgaš datelj s palme. Ja, življenje je lahko zelo preprosto, tudi sredi puščave, predvsem če uživaš v oazi.

Za nas, ki smo potovali s turistično agencijo, je bilo tudi življenje v popolni pustinji zelo preprosto. Nore vožnje z džipi po brezdanji puščavi ob zvokih libijske glasbe, sprehodi zjutraj in popoldne, ko še ni bilo prevroče, kotaljenje po sipinah in zelo okusni obroki, pripravljeni z veliko ljubezni in pozornosti kuharja domačina. Čez dan, ko je bilo peklensko vroče, osvežilne jedi iz zelenjave, ko je vzšla luna, pa prave libijske specialitete, po katerih smo se samo še oblizovali in se gladili po prepolnih želodcih.

In še modri biseri. Ni jih veliko, so pa večji, kot sem si jih predstavljala, in močno se iskrijo sredi rumene. Slana jezera, ki vabijo pregretega popotnika, željnega osvežitve in novih pustolovščin. Za turista vsekakor tudi novih fotografij, za prav vsakega pa prečudovitega daru narave, ki je pričarala še en vtis pravljice.

Besedilo in fotografije Petra Kocjančič

Najbolj brano