Popoldan drugega dneva Philips Fashion Weeka je bil rezerviran za mlade, nadobudne študente NTF, ki so se v sklopu treh modnih revij predstavili s svojimi zaključnimi kolekcijami in deli znotraj izhodiščne teme 'Spominjam se'.
Lahko bi napisala le, da fotografije povedo vse, še posebej tiste, na katerih oblačila s poudarkom na eksperimentu in teatralnosti iz še tako nelikovno usmerjene duše izvabijo nasmešek in odobravanje, pa ne bom. Zgodba je veliko bolj globoka in za njo se skriva več kot samo lepa fasada, čeprav, kaj pa je narobe z lepo fasado? Poleg tega sem imela včeraj še posebno nalogo, skupaj z Lorello Flego, Aljošo Reboljem in Juretom Purgajem smo ocenili in podelili tri nagrade študentom magistrantom (4. in 5. letnika). Najprej k zmagovalki Anđeli Lukanović. Malokrat se mi je zgodilo, da je bila žirija, v kateri sem sodelovala, tako složna. Nihče ni dvomil o tem, da si prav ona zasluži najboljšo odliko. Zakaj? Njena interpretacija vzorcev je bila tako z likovnega kot s tehnološkega vidika preprosto navdušujoča. Naj vam namignem. Anđela ni imela le sreče, da je našla tako čudovite materiale in jih potem združila v ekspresivne zloženke. Vsi materiali so plod njenega dela. Izdelala jih je s posebno tehniko žakarskega tkanja. Vse to za seboj potegne kup dodatnega dela, ki se ga moraš lotiti z visoko mero profesionalizma, če želiš tako dober končni rezultat (že izbira materiala – preje – je velik zalogaj). In da prve nagrade ni odnesla zgolj zato, ker je bila njena kolekcija z vidika dela tako obsežna, pa dokazuje dejstvo, da je svoje materiale kar najbolje vpletla tudi v konstrukcijo oblačil. Karikirano enostavna in največkrat prevelika oblačila so prava izbira, da vzorci, ki so nosilci njenih 'Spominov', zaživijo v pravi luči in poberejo vso pozornost, ki jim zasluženo pripada.
Drugouvrščeno kolekcijo Petje Zorec zaznamujejo čutne teksture in kroji, sploh če pomislimo, da je kolekcija pravzaprav moška kolekcija. Najti tisto pravo mero čutnosti, ki je še 'sprejemljiva' v moški modi, je težko. In vendar je Petji uspelo še več, kolekcija je ob vseh teh čutnih detajlih povsem nosljiva. In to, dragi moji, je umetnost.
Ana Jelinič je s svojo kolekcijo, ki ji je prinesla tretjo nagrado, dokazala, da razume žensko telo. Bodisi ko ga ovijajo draperije ali ko se z njegovimi proporci igrajo volumni. Lepo izpeljana je bila tudi izbira materialov in njihova kombinacija. Še zlasti navdušujoče so bile črne voluminozne hlače, ki so požele val navdušenja tudi pri preostali ekipi revije Elle. Anina kolekcija je brezhiben primer, da so lahko tudi nosljiva oblačila izredno sveža in sodobna.
Žal so bile nagrade le tri, a to ne pomeni, da si preostale kolekcije ne zaslužijo pohval. Ob tej priložnosti bi rada omenila še Petra Movrina (cenim njegov raziskovalni in umetniški pristop k modnemu oblikovanju), Nino Tomažin (njena kolekcija je bila kot celota, še zlasti iz barvnega izhodišča lepo in profesionalno zaključena), Andreja Vilarja (izjemen material, škoda le, da ni več pozornosti namenil formi oziroma obliki oblačil) in Nejo Kaligaro (všeč mi je bila ideja, da je isti vzorec izdelala v različnih tehnikah).
Veliko pohval in pozornosti si zaslužijo tudi študentje preostalih treh letnikov, še posebej študentje tretjega letnika, pri katerih sem videla nekaj izjemnih kolekcij. Naj izpostavim mojstrovino med konstrukcijami, kolekcijo ženskih plaščev Sofije Urumović, pa moško kolekcijo plaščev in oblek Barbare Krmelj (Zoran Garevski mi je dejal: »Vem, kako težko je narediti dobro moško konstrukcijo, in te so bile nedvomno dobre.«), pa Matica Velerja, Majo Leskovšek, Tjašo Černe in Janjo Petrič.
Petra Windschnurer
Novo na Metroplay: “To ni starost, to je zrelost” | LADEJA GODINA KOŠIR, ELLE ZELENO 2024