Nizki kubusi v rdečih in rjavih tonih se kljub močni obarvanosti pravzaprav skladajo z Ljubljanskim barjem, kjer stojijo: če bi bilo več takih zgradb, bi lahko povlekli ravno linijo, ki bi se končala daleč na obzorju.
Saša in Matija sta si na vrhu ene od kock uredila prijetno gnezdece. Ko stopiš na hodnik tega približno 130 m2 velikega domovanja, ti najprej padejo v oči nekakšne slike v močni oranžni barvi, na katerih so montirana stikala. Pozneje ugotoviš, da gre za detajl, ki zaokroži po stanovanju. ‘Slike’ so pravzaprav plošče, odete v živahne tapete, s katerimi so ovita tudi s tal težje dosegljiva vratca na vrhu visokih omar, ki so sicer diskretno umaknjene v steno ali pa so jih uporabili kot steno oziroma pregrado. Kot dekorativni element se tapete pojavijo tudi v dnevnem bivalnem prostoru – kot ogromna slika, na katero je pritrjeno svetilo.
Izkaže se, da v bivališču na vrhu kocke vladajo izrazite barve: oranžna, vijoličasta, jabolčno zelena in turkizno modra. Všeč so predvsem Saši, ki je z nekaj dodatki – zavese, okrasne blazine – dosegla tudi vtis spogledovanja z Orientom.
Kaj kmalu pa obiskovalec ugotovi tudi, da je stanovanje na Barju mali labirint. »Želela sta imeti svojega arhitekta, da bi bilo njuno domovanje res oblikovano glede na njun način življenja. Sprva sta bila sama, vendar z mislijo na naraščaj. Želela sta odprte prostore, ki se jih da občasno zapreti z drsnimi vrati, in imeti obenem tudi možnost popolnega zaprtja, da se lahko določeni prostor spremeni v otroško sobo. Zato je del, namenjen spanju, toaletnim prostorom ter shranjevanju in negi oblačil res zelo labirintski, « pravi arhitektka Katja Cimperman, ki je s sodelavcem Matejem Blenkušem pri svetovanju in opremljanju sodelovala že na samem začetku. Z naročnikoma sta se spoznala, ko sta še podpisovala pogodbo.
Tudi vzorec na nekaterih drsnih vratih je eden od ponavljajočih se motivov v stanovanju. Zaznamo ga na primer na vratih, ki lahko kuhinjo pregradijo od preostalega dnevnega bivalnega prostora, na delčku stene, ki loči spalnico od kabineta, in na impozantni škatlasti stenski svetilki. »Vse to je narejeno iz dveh slojev vezane plošče, na katero so vrezali vzorce, in pleksi stekla. Mislim, da je bila ta izvedba ena najzahtevnejših nalog opremljanja.«
Naslednji izziv jih čaka, ko bo otrok malo odrasel oziroma ko se mu bo pridružil novi član družine. »Načrtovani sta dve otroški sobi. Že idejni načrt je vseboval več faz bivanja. V prvi, ko sta sama, lahko prazne prostore uporabita kot sobo za goste ali likanje, shranjevanje . . V drugi fazi z otrokom se ena soba spremeni v spalnico, v tretji, ko (bo)sta še oba otroka majhna, obstajata dve med seboj povezani sobi, da se lahko igrata. In končno, v zadnji fazi prostora popolnoma zapremo, prehodnost in labirint delno izgineta.«
Ena od posebnosti stanovanja je tudi večja kopalnica. Podnevi jo razsvetljuje svetloba s stropa; vdor v prostor ji omogočata stropni okni, ki se zaključita v stekleno kupolo. »Krovni izvajalci so bili malo nesrečni, ker je bilo treba spremeniti projekt za streho, « še pove Katja o stanovanju z Barja, ki skriva ogromno detajlov in posebnosti. Med njimi tudi talno gretje in sesalni sistem, ki nadomešča klasični sesalnik. Videti je kot navadna vtičnica, v katero vtaknete cev; smeti potem potujejo v nekakšen skupni kontejner. Ideja, ki se je nekoč zdela rahlo nenavadna, deluje. Tako kot se uresničuje tudi želja lastnikov po udobnem bivanju v razkošju detajlov.
Saša, kakšne so bile smernice pri izbiri tlorisa in potem pri opremi?
Arhitekta sta prišla v najino staro stanovanje in videla, da nama je všeč rahlo orientalski stil, vendar zgolj, kar zadeva detajle, kot so blazine in barve. Sicer prisegava na moderni slog. Hotela sva pretočno, svetlo stanovanje, ki je kot neka zgodba – kot labirint iz pravljice. Otroci ga obožujejo, saj se lahko v njem izgubijo.
Opazila sem, da sta pri notranji opremi izbrala nekaj zelo znanih blagovnih znamk, kot sta Ligne Roset in Bose. Zakaj?
Ligne Roset je dolgoletna ljubezen. Nekatere kose sva prinesla iz starega stanovanja: kavč, posteljo, mizo. In zložljive stole, ki so razporejeni po stanovanju. Jedilna miza, stoli in barski stoli so bili naložba ob vselitvi. Zakonca Boh, ki pri nas zastopata Ligne Roset, znata vedno dobro svetovati in priporočiti prave kose, da se dobesedno zaljubiš vanje in nehaš iskati drugje. Zaljubila sva se tudi v talno lučko – jajce. To pohištvo nama je izjemno všeč, ker pa je tudi precej drago, ga kot zbiralca počasi dokupujeva. Zdaj čakava na nov kavč in preprogo.
Bose pa . . to je moška stvar. Ženske si kupimo dizajnersko obleko ali čevlje, moški pa morajo imeti Bose in plazmo oziroma dober avto.
Na vratih omaric, svetilki in nekakšnih zidnih slikah se pojavlja enak vzorec. Kakšna je njegova zgodba?
Vzorec nima posebnega sporočila, je pa v najinih barvah in malo v stilu Orienta. Ideja za omarice je bila Katjina; predlagala je, da se jih obleče v tapete s tem vzorcem in tako dobi nekakšen ‘venec’, ki se vleče po prostorih. V dveh sobah je v njih skrita tudi klimatska naprava.
Kateri je najdražji in kateri najcenejši del opreme?
Zagotovo televizijski in glasbeni sistem. Prav poceni ni bila jedilna miza. Bo pa kmalu prevzel vodilno mesto nov kavč. Najcenejši so Ikejini kosi – kot na primer mizica v spalnici.
Kaj vam je v stanovanju najbolj všeč in kaj bi še spremenili?
Všeč mi je spalnica s pogledom na hribčke, stenska poslikava v njej, pa zlato ogledalo na turkizni steni za steno (omaro) spalnice. In seveda vsa ta svetloba in zračnost prostorov.
Mnogo stvari je še v ‘nastajanju’. Moti naju, da ni vrat pred Galovo sobo, ampak le hodniček, ki vodi v utility, predsobo, previjalnico in manjšo kopalnico. Z arhitektko se že dogovarjava, kako bi zaprli. Narisala bo tudi pohištvo za otroško sobo.
Hermina Kovačič
Fotografije: Fulvio Grissoni
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere