Talent: Maja Gspan

Gspanovo smo lahko opazili že leta 1989 z diplomskim delom celostne grafične podobe svetovnega kongresa lutkarjev v Ljubljani, ko je upodobila meje Slovenije, ki spominjajo na kokoš. Dodala ji je nožice, da je podoba oživela, kakor lutkar oživi svojo lutko. Delala je kot umetniška direktorica v agenciji Futura, kjer je mnogo vidnim in prepoznavnim grafičnim podobam vdihnila življenje in jim pomagala na svet, s tem pa tudi Futuri, ki je v tem obdobju postala ena izmed najboljših slovenskih agencij in še vedno uživa sloves. Med njenimi vidnimi deli je tudi celostna grafična podoba za enega največjih gospodarskih subjektov pri nas – Telekom Slovenije. Dvobarvni logotip s simbolno vsebino v obliki škrjančka je zarisal nove smernice v oblikovanju pri nas, saj jasno izraža želje podjetja in pot, usmerjeno k porabnikom, njihovim željam in potrebam.

Oblikovala je tudi za priznane slovenske modne znamke, kot sta Cliché in Almira Sadar. V njenem opusu pa se znajde še mnogo znanih in uspešnih znamk, ki jih je mogoče občudovati v monografiji. Leta 2000 se je začelo obdobje oblikovanja v Cankarjevem domu v Ljubljani, ko je prevzela mesto kreativnega vodje in postopno uvajala novo celostno podobo kulturnega hrama, ki pa je danes že popolnoma dosegla svoj cilj in je prepoznavna. Njena dela znotraj ustanove zajemajo mnogo podob, ki spremljajo kulturne dogodke, in številne plakate, ki spretno vabijo k ogledu. Monografija, kot pravi Maja, je kot nekakšen zaključek, pentljica, ki povezuje neko obdobje. Od tu pa se nadaljuje novo, še neznano, ki prinaša nove izzive in nove kreacije.

Po bogatem, 20-letnem opusu ste izdali svojo prvo monografijo vizualnih komunikacij z naslovom I mind (eye mind), v kateri se prepletajo poklicne in osebne vsebine. Kaj vse to delo zajema in kakšen pomen ima za vas?

Knjiga je povzetek moje dosedanje ustvarjalne poti, na kateri sem skupaj z dizajni zorela tudi jaz. Naslov monografije je večpomenski, gre za proces notranje, subjektivne predelave dejstev, ki morajo biti skomunicirana vizualno nedvoumno in likovno popolno. Knjigo sem z delovnim naslovom poimenovala Skoraj 20-letno poročilo, vendar je daleč od suhoparnega nizanja podatkov, ustvarjalnost v sferi javnega se namreč razkriva predvsem skozi moje osebno doživljanje. Tak, holističen koncept se mi je zdel edini mogoč. S timom, ki me dobro pozna, urednico Renato Šribar, oblikovalcem Jernejem Stritarjem in arhitektko Sanjo Jurca Avci smo vsak skozi svoj avtorski 'filter' sestavili celoto, ki razkriva vizualne artefakte v razmerju do osebne in družbene zgodovine.

Kaj vam pomeni grafično oblikovanje?

To je moja identiteta, ki vključuje tudi veliko odgovornost. Je poklic v smislu poklicanosti; gre za način življenja, v katerem so osebne in oblikovalske vrednote prepletene. Kreativno živeti je bolj polno in lažje, zadovoljstvo si delim z družino, prijatelji in naročniki.

V skoraj vsakem vašem delu, naj bo to logotip, celostna grafična podoba, plakat, se pojavlja več sporočilnih plasti oziroma večpomenke, pogosto tudi s pridihom humorja in igrivosti. Je to vaš zaščitni znak?

Tako pravijo. Tudi sama imam rada, da so moji izdelki duhoviti. Humor z mero in okusom zagotovo pripomore k zapomnljivosti. Natančna opazovalka moram biti, če želim bistvo sporočila povzeti, na primer z minimalnim prepoznavnim vidnim elementom, znakom. Zato sem se naučila ostrega ločevanja pomembnega od nebistvenega. Po naporni fazi analize se lahko sprostim, na stvar rada pogledam z vseh mogočih in nemogočih zornih kotov. Pri tem se, priznam, pogosto zelo zabavam in zakaj se ne bi tudi uporabniki in uporabnice? Malo 'švicanja' je potem spet na koncu, ob izvedbi.

Pogosto ste naleteli na različne interpretacije svojih del, primer je podoba hodeče kure za lutkarski kongres UNIMA iz leta 1989. Ste takšen odziv izzvali namenoma?

Ne bi si upala pritrditi. Pri tej rešitvi znaka sem izhajala iz definicije, da je bistvo lutkarske umetnosti oživitev predmeta, kar sem na likovni način povzela z obrisom Republike Slovenije, prirediteljice kongresa, z dodanimi nogami in očesom. A morda je bila vseeno nezavedno na delu prebujajoča se domovinska zavest v prikritem napovedovanju razpada Jugoslavije. Kdo ve?

Izdelali ste škrjančka za Telekom Slovenije. Kako je bilo delati s tako velikim podjetjem?

Delo s tako velikim podjetjem je izjemna izkušnja, ki od oblikovalca oziroma oblikovalke zahteva velik napor. Za izvedbo tako obsežne naloge je potrebna ekipa ustvarjalcev specialistov, ki smo jih v Futuri že takrat tudi zaposlovali. Delo v dobri skupni imam najraje, omogoča sprotno preverjanje in plemenitenje idej ter visoko kakovost končnega izdelka. Telekom je zgled uspešnega projekta. Delo z njimi in zanje je bilo res prijetno, saj spoštujejo predpisane zakonitosti, ki ohranjajo normo dobre oblike, celostna grafična podoba ima zaradi vizualizacije natančnega povzetka o prijaznem podjetju povratni učinek, opazna pa je tudi nesamoumevno visoka identifikacija zaposlenih z vizualno identiteto, kar olajšuje njeno samostojno življenje.

Kakšno je bilo obdobje vašega ustvarjanja, ko ste sodelovali z agencijo Futura?

V spominu ga imam kot zelo lepo in zelo plodovito. Takrat so se izoblikovale moje profesionalne norme in vrednote poslovnega sodelovanja, nadgradila sem občutek za smiselno ustvarjalnost in likovnoizvedbeni standard, ki sem ju razvila na Akademiji za likovno umetnost.

Sodelovali ste tudi z RTV Slovenije in izdelali znak Studia Ljubljana, ki nas je mnogo let spremljal ob gledanju televizije. Vaše delo pa ne zajema le grafičnega oblikovanja, naredili ste tudi film Štirje veslači. Za kakšen film gre?

Od nekdaj me je zanimala tudi izpeljava idej v času in ustvarjanje z dramaturškim preobratom. To je bil umetniški video iz tistih prevratniških časov konec osemdesetih. Kot študentje ALU smo imeli možnost ustvarjati v najbolje opremljenem studiu, sarajevski TV. S seboj sem imela posnetke z zborovanja na kongresnem trgu v podporo JBTZ, skladbo Vice Vukova Vužgi ga Blaž in Kosovelovo pesem Štirje veslači. Z montažo vseh teh sestavin pa sem dregnila naravnost v osje gnezdo! Revolucionarno in eksperimentalno razpoloženje je lastno študentskim letom, tako je tudi prav.

Številni vaši plakati so javnosti ostali v spominu. Kateri je glavni motiv, ki vas vodi pri njihovem oblikovanju?

Izhodišča so ustreznost, izvirnost in likovna kakovost.

Kako se lotevate oblikovanja blagovne znamke?

Najprej je treba dobro spoznati naročnikovo delo ter njegovo filozofijo in nato skupaj določiti bistven problem oziroma namen. Največkrat gre za željo po povečanju zavedanja o blagovni znamki, za ustreznost njenega prikaza in izboljšanje imidža. Dobra kreativna strategija lahko upraviči naložbo v idejni projekt, ki že prikaže rezultat analize primerjalne prednosti blagovne znamke, njeno osebnost in slog. Razlikovati pa moramo med oblikovanjem blagovnih znamk za izdelke ali podjetja. Zadnje mora oblikovno zdržati najmanj desetletje.

Veliko ste sodelovali tudi z modnimi oblikovalci in tekstilnimi znamkami. Kako pristopate k temu žanru in njihovim potrebam?

To področje mi je ljubo, saj imam tudi diplomo iz oblikovanja tekstilij in oblačil. Delo z likovno kultiviranimi osebnostmi je prijetno in navdihujoče. Kot vsak človek se tudi jaz rada lepo in izvirno oblačim, tako da sem z oblikovalkami najraje in z veseljem kompenzirala.

In ko sva ravno pri modi, radi nakupujete in h katerim znamkam se najraje zatekate?

Kar k domačim, Almira Sadar in Cliché zadovoljita skoraj vse moje potrebe, rada skočim tudi v Hišo s konceptom, od čevljev pa obožujem Baldininijeve. Izjemno kompilacijo po novem ponuja Midas, a tja grem največkrat samo na sprehod, kot v galerijo. Naj ob tej priložnosti pripomnim, da bi bili tudi Slovenci verjetno radi 'oblečeni' v simbole, ki bi jih s ponosom in zadovoljstvom 'nosili'. Ta želja se zdi zdaj že skoraj kot utopija, država bi morala biti vendar zgled izobraženega naročnika!

Katera dela so vam ostala v najlepšem spominu in s katerimi ljudmi ste najraje sodelovali?

Zdaj, ko sem ravno opravila pregled svojega opusa, v celoti 'podpišem' najljubše: znake za lutke, Telekom Slovenije in Cankarjev dom ter plakate za 'drugo' glasbo, baletno predstavo Ukročena trmoglavka in džezovske ter filmske festivale. Najraje sem delala z osebami, ki jih lahko štejem tudi za svoje prijatelje: z močnima kreativcema in lastnikoma Future DDB Markom Vičičem in Vitalom Verličem, z legendarnim profesorjem, 'skalo' slovenskega grafičnega oblikovanja Petrom Sklarjem, z odlično in simpatično slikarko Petro Varl, s tenkočutno avtorico in feministično intelektualko Renato Šribar, z mlajšim nadarjenim, razgledanim in privlačnim grafičnim oblikovalcem Jernejem Stritarjem, z izjemno likovno dovzetnima in perfekcionističnima fotografoma Draganom Arriglerjem in Arnejem Hodaličem, z idealom modnega oblikovanja Almiro Sadar, z izjemnim človekom in umetnostnim zgodovinarjem eruptivnega znanja Ferdom Šerbeljem, moj najljubši naročnik pa je bil Ignacij Šunjič, nekdanji direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Ste skozi svoja dela tudi družbeno kritični?

Odvisno od projekta in naročnika, sicer pa mi je tak pristop osebno res blizu. V tem vidim tudi eno od funkcij grafičnega oblikovanja. Poklic oblikovalca oziroma oblikovalke vizualnih komunikacij je odličen za poglobljeno spoznavanje sveta, ki od tebe zahteva odziv.

Kako vidite razvoj grafičnega oblikovanja v Sloveniji?

Ni me strah zanj. Živimo v dobi slike, a znamo paziti na materni jezik, ki je osnova vsakršnega intelektualnega dela. Grafični oblikovalci in oblikovalke nismo le likovni umetniki, vsak dober, tudi vizualni koncept se mora znati ubesediti. Tako je položen temelj zavedanja o lastnem izvoru. Lahka dostopnost do globalnih informacij kritično razmišljujočemu ustvarjalcu ob tem samo koristi in razpihuje željo po širši uveljavitvi, najbolj nadarjenim pa to tudi omogoča. Hkrati ostri sezinzibilnost za domači teren. Bolj je zaskrbljenost umestna, ko govorimo naročnikih, ki so včasih vizualno-komunikacijsko popolnoma neizobraženi. Dober rezultat z izmerljivim učinkom je mogoč zgolj z zmožnostjo prepoznavanja in pogumom za odločanja v skladu z merili ustreznosti in kakovosti. Če tega recimo država ne zna, naj si kot vsako prebrisano podjetje z dolgoročno vizijo za obstoj na trgu omisli neodvisnega strokovnega svetovalca. svetovalko oziroma telo. In 'bogati' bomo prav vsi!

Med drugim ste izdali 55 kolumn pod naslovom Pod njenim oknom. Za kakšen projekt je šlo?

Pisanje oziroma 'risanje' vizualnih kolumn v prilogi Dela mi je predlagal takratni urednik Poleta Boštjan Tadel in ob tem sem se predvsem marsikaj naučila o sebi (ter se spet zelo zabavala). Skozi skicoznost obravnavanja aktualnih tem sem si privoščila marsikaj in marsikoga, bila sem lahko 'glas ljudstva', kar sicer ni lahko. Na zadnji strani sta se vsak četrtek leto dni prepletali zgovorni slika in beseda, prepletalo se je osebno in javno … Ta nov žanr je bil, gledano z današnjega vidika, nekakšen predhodnik bloga v tiskanem mediju.

Zadnjih osem let stalno sodelujete z nacionalnim kulturnim hramom Cankarjevim domom, za katerega ste oblikovali tudi prepoznaven logotip. Kaj pomeni delati za kulturno ustanovo takšnih razsežnosti?

Nič drugače ni kot oblikovati za katerokoli drugo gospodarsko družbo podobnega merila. Pristop je vedno enak, zakonitosti ustvarjanja in usklajevanja osnovnih prepoznavnih vidnih elementov služijo namenu izraziti prepoznavnost in razliko. Pomembni sta moč in enovitost sredstev sporočanja. Le 'izdelki' kulturno-umetniških vsebin navdihujejo zelo osebno vizualno interpretacijo nagovora potencialnih obiskovalcev in obiskovalk.

Imate tudi bogato družinsko dediščino z družinskim grbom. Kako je družina vplivala na vaš razvoj in delo?

Dokaj močno, to sem opazila tudi, ko sem se v svoji knjigi ukvarjala z biografijo. Glede na nekatere vidnejše prednike so nama z bratom vcepili visoka pričakovanja, delavnost, študioznost … Zastopam 'umetniško' družinsko vejo.

Kako kot uspešna ženska in mati združujete poslovno in zasebno?

Vse morda ni ravno po 'klasičnih' merilih urejenosti, a glavno je, da imata moja najstnika tako mamo kot očeta, na katera se lahko vedno zaneseta.

Vaš oblikovalski in kreativni opus je zelo pester in barvit, kje pa se vidite v prihodnosti? Katera sta glavni motiv in cilj za prihodnost?

Če se želimo počutiti izpolnjene zdaj, se moramo spoštljivo posloviti od preteklosti in zaupljivo sneti klobuk pred prihodnostjo. Knjiga I mind je moj obračun z Majo kot osebo in Majo kot ustvarjalko. Kot vsi sem tudi jaz otrok svojega časa, in čeprav mama dveh otrok in čeprav ženska, znam in si večkrat dovolim priklicati otroka v sebi tako ustvarjalno kot zasebno. Želim si, da bi tako ostalo. In da bi postala gospodarica svojega časa!

Dunja Mantel

Fotografija Aleksander Štokelj