V tradicionalni japonski arhitekturi sh? ji imenujejo predelne stene, vrata ali okna, sestavljena iz prosojnega papirja (washi), napetega skozi obrobni leseni okvir.
Shoji segajo v čas dinastije Han in so bila sprva uporabljeni za deljenje prostorov, zakulisje plesalcev, drugih nastopajočih, ali pa le za ograditev prostora v katerem je potekalo obredno pitje čaja. Dekorativno okrasje je bilo sestavljeno iz motivov v svetlih barvah, najpogosteje pa so se shoji znašli v kombinaciji s shoji svetilkami, ki jim radi pravimo lampijoni.
Vrata so v večini primerov narejena tako, da se odpirajo v stran, stene pa se zložijo na pol, kar je poleg estetskega vtisa tudi izjemno praktično, saj tako ohranjamo prostor, ki bi bil v nasprotnem primeru potreben za odpiranje/zapiranje običajnih vrat. Shoji je najti predvsem v tradicionalnih hišah, nepogrešljiv del pa so v japonsko stiliziranih sobah (washitsu), a se prav tako odlično asimilirajo tudi v bolj zahodnjaških slogih.
V najširši različici se razprostirajo skozi celotno širino prostora in so čudovita estetska pridobitev za vse, še posebno pa za tiste, ki imajo radi kanček misterioznosti ter umirjenosti vzhodnjaške kulture. Zahtevajo dovolj velik prostor, da lahko zaživijo v svojem popolnem sijaju in prav tako dovolj svetlobe, ki jo po potrebi zadržijo ali prepustijo.
So enostavno čudovita zgodba, ki ima svoj prostor trdno zasidran tudi v prihodnosti.
