... obdanem z neverjetno toplino in mirom, se skriva avstrijska skrivnost.
Na koncu vijugaste ceste, ki pripelje prav v srce narodnega parka Hohe Tauern, nad ljubko tirolsko vasico Kals, se mi pogled ustavi na mogočni zgradbi, zliti s hribom in visokimi gorami, ki jo obkroža nešteto modernih lesenih kočic. To je Gradonna Mountain Resort. Ko vstopim v hotel, me preplavi vonj po borovcih, in če le pripnem oči, se v trenutku preselim v toplo zavetje savne. Prijazno osebje mi razloži, da je bil kompleks narejen z močnim občutkom ekološke in družbene odgovornosti – naravi odvzeti, a ji kar v največji meri tudi vrniti. 
Ime je dobil po kamnini, na kateri leži – marmor, ki so ga izkopali, so obdelali v plošče, ki zdaj prekrivajo spodnji del hotela in pripovedujejo sivo-bele zgodbe preteklosti. Pomirjajoč vonj po lesu je tako močan, ker je večina te ogromne stavbe, ki je zagotovo pravi poklon arhitekturi modernega časa, sestavljene prav iz tam rastočih smreke in bora. Ob pogledu na ogromne lesene podobe človeških teles v nenavadnih formacijah pa me preplavi prav poseben mir, ki me dokončno prepriča, da v hotelu preživim vsaj eno noč.
Ko vstopim v sobo, imam občutek, da ni okoli mene ničesar drugega kot mogočne gore. Intenziven vonj, steklena stena in niša na koncu sobice, napolnjena le z mehkimi blazinami iz volnenega filca, me tako prevzamejo, da si zaželim ostati za vedno. A že naslednji trenutek me zvabi ven mamljivi vonj kulinaričnih presežkov, prijetnih tako za oko kot za brbončice. Očara me subtilno spajanje vzhodnotirolske kulinarike in modernega pristopa – ni čudno, da si je glavni kuhar Michael Karl prislužil kar štiri kape (covete toque).
In le kdo bi se uprl tri tisoč kvadratni metrom spaja?! Med namakanjem so gore na dosegu roke in zdi se mi, da plavam v jezeru; zastekljene savne pa ustvarjajo čarobni kontrast med prijetno toplino in hladno belo odejo, ki prekriva okolico ter kamnite kipe človeških teles.
Ker sodim med tiste, ki se navdušujejo nad spustom po belih strminah, obenem pa slabo prenašam množico ljudi, me navdušuje dejstvo, da hotel stoji tako rekoč na smučišču, vendar ni ne duha ne sluha o direndaju. Ko bi le imela smuči s seboj ... Nič, to je še zadnji tehtni razlog, zakaj se moram, ko bo okolico Grossglocknerja še vedno pokrival sneg, vrniti. A to dobro varovano avstrijsko skrivnost si želim doživeti tudi poleti – ko bo strehe hišic prekrila trava, ko bo jezero ob hotelu prijetno toplo in se bom z vodnikom podala osvojit 3.798 metrov visok Grossglockner ...
Tina Curk
Novo na Metroplay: Lia Zuljan in Milena Gasparin o ustvarjanju UGC vsebin, njuni karierni poti in konkurenci