Dom arhitektke Petre Sučić Roje iz Zagreba je kameleonski prostor, katerega videz se nenehno spreminja, skladna in originalna kompozicija pa je sestavljena po meri družine, ki v njem živi.
Ko se selite v prostor, za katerega prenovo nimate dovolj časa, je uspešno uresničitev vizije bodočega doma veliko lažje doseči, če se združijo domišljija, podjetnost in bolj ali manj jasna slika o tem, kaj želite doseči s svojim strokovnim znanjem. Tako je bilo tudi pri arhitektki Petri Sučić Roje, ko se je znašla v opisani situaciji: časa, ki ga je imela na voljo, da opravi delo za svojo družino, je bilo le nekaj mesecev.
»Z možem sva hišo podedovala, ko sem bila noseča, zato je bilo treba delati hitro, da bi bilo vse končano, preden pride na svet najina hčerkica. Za bivanje je bilo urejeno samo pritličje, medtem ko je bil v zgornjem nadstropju podstrešni skladiščni prostor. Interjer sem si zamislila tako, da bi bili spodaj veliki bivalni prostor z jedilnico, bela kuhinja, garderoba, delovni prostor in kopalnica, zgoraj pa je bilo treba namestiti dve spalnici, knjižnico in stranišče. Želela sem narediti tudi galerijo, ki jo imam za res dobro rešitev, saj pritličju doda višino in ga naredi bolj prostranega, izvesti pa je bilo to treba tako, da prostori v nadstropju ne bi bili za nič prikrajšani,« razlaga Petra, katere zamisel o galeriji ni le zadovoljila te zahteve, temveč se je udejanjila celo kot izredno atraktiven in originalen element ureditve, s katerim je imel mizar kar precej dela.
»Res se je dobro namučil, saj je moral vsako desko posebej izdelati ter skozi njih potegniti in zvariti palice, ki držijo konstrukcijo; in čeprav največje, to ni bilo edino delo, ki ga je čakalo,« nam je še razkrila arhitektka, ki so ji zelo blizu rešitve, narejene po naročilu, tako pri ureditvah tujih interjerjev kot tudi za svojega.
Ker zaradi užitka pogosto riše vzorce in skice prototipov pohištva, so nekateri od njih zaživeli kot predmeti, ki krasijo njen dom. Tako je v pritličju na primer preproga iz njene linije Sagu-Sagu, mizici, kotna sedežna garnitura, niša, vrata in krožniki, narejeni v Inkeru. Razen preproge so vsi predmeti unikatni, izdelavo je naročila Petra, želi pa si, da bi nekega dne postali dostopni tudi na širšem trgu, najsi gre za predmete z načrti vzorcev ali pa pohištvo kot tako. Zadnjemu so v stanovanju dodani razne pridobitve z bolšjih trgov Hrelić in Britanc, nekaj dizajnerskih kosov ter stvari, kupljenih po trgovinah, tu pa je tudi vse tisto, kar sta podedovala s hišo.
»To so predvsem okna in vrata, ki se jim je bilo treba prilagoditi, zaradi česar sem izbrala tla iz tikovine, čeprav to ni bila želena rešitev. No, malo časa je narekovalo hiter tempo ureditve, ki se je razvijala korak za korakom – enega smo dokončali in prešli na drugega, ki se mu je bilo treba prilagoditi ... in tako vse do konca,« pravi Petra, ki ji je bilo pomembno, da se stvari dobro vključijo v prostor in povežejo, hkrati pa je želela v njem pustiti tudi možnost za prihodnje intervencije.
»Vsi elementi načrtovanja so prilagodljivi glede na spremembe, saj je to proces, ki se dogaja že pet let. Ko mi nekaj pade na pamet, se zamenja celoten prostor, vedno znova dodajam nove predmete, premikam obstoječe, prilagajam ostanek svojim prototipom, zaradi česar bo vsa zadeva že do novega leta videti povsem drugače, kot je danes. Ne morem reči, da se lahko moj življenjski prostor uvrsti v neki določen stil, pravzaprav gre za spoj vsega, kar imam rada,« razkriva še skrivnost svojega povsem osebnega stila.
Pripravila: Kristina Živković
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču