Kraška pokrajina je bila nekoč pokrita s hrastovimi drevesi, ki so jih Beničani uporabljali za gradnjo svojega mesta na vodi. Njihovo črpanje gozdov je bilo obsežno, opustošil pa jo je še močan veter, ki je za seboj pustil le golo pokrajino.
Pogojena s takšno pokrajino se je razvila tradicija gradnje majhnih, kompaktnih kamnitih hiš, skoraj brez oken, ki je ostala vse do današnjih časov. Pri Dekleva-Gregorčič arhitektih so pri gradnji približno 90 kvadratnih metrov velike hiše na Krasu spoštovali tradicijo, sledili potrebam mlade družine z dvema otrokoma in vnesli aktualna tehnološka načela.
Razvili so koncept protohiše kot kompaktnega, kamnitega volumna s strmo streho za sodobno življenje na podeželju. Hiša je zasnovana kot monolitna prostornina z dvema vgrajenima lesenima volumnoma, ki ju povezuje prehod.
Pritličje deluje predvsem kot javni ali poljavni prostor s številnimi veličastnimi pogledi na kraško pokrajino, zgornje nadstropje pa je zelo intimno, s pogledom na nebo.
Celoten volumen je razdeljen še na dva vgrajena lesena prostora, ki v pritličju združujeta kuhinjo z jedilnico in kopalnico, v zgornjem nadstropju pa spalnico in otroško sobo. Vsak od lesenih vložkov v zgornjem nadstropju lahko deluje kot samostojni prostor ter tako simbolno predstavlja koncept hiše v hiši.
Most, ki povezuje zgornji dve sobi, prevzema vlogo igralnice. Velika pravokotna okna odpirajo poglede proti vrhu hriba s cerkvijo ter na Italijo na zahodu, gozdove na jugu in vhodno platformo na vzhodu. Tradicionalna kamnita kraška streha s svojo teksturo, barvo, materialom in strmim nagibom ponovno zaživi v sodobni betonski interpretaciji z neverjetno tehnološko iznajdljivostjo. Neločljiva povezava med fasado in streho je ključni namig na podobo tradicionalne kraške vasi.
Zasnova hiše obravnava odnos med sodobnim in tradicionalnim ter odpira vprašanje o značilnostih anonimne tradicionalne arhitekture, iz katere izhaja.
