V oranžni hiški z lesenimi detajli na fasadi živita Anita in Tomaž.
»Zgrajena je bila pred približno petimi leti, notri pa živiva leto dni. Navzven hiša deluje zelo moderno, notranjost pa je baročna, saj so mi všeč bogati okvirji, zavese, spete s pentljami, lestenci ...« jo opisuje Anita. Hiša je podolgovate oblike, del nje je grajen pod kotom, da bi v notranjosti lahko imeli galerijo oziroma visok strop zaradi lestenca. »Ko stojiš sredi dnevne sobe in pogledaš gor, imaš osem metrov razgleda, in ta je prelep, ker ga krasi fantastičen lestenec, dolg kar pet metrov,« razlaga Anita.
»Spodaj je kuhinja, kjer se s Tomažem zelo rada druživa, saj obožujeva kuhanje, bivalni del jedilnico, kamor rada povabim prijateljice na čajanko, zgoraj so spalnice, med njimi tudi otroške, čeprav otrok še nekaj časa ne bo, niso pa tako daleč, da zanje ne bi že česa opremila,« doda Anita v smehu.
Vse pohištvo, pravzaprav omara in miza, v otroških sobicah je izdelano po naročilu in je iz masivnega lesa, ki deluje zelo prijetno in daje prostoru pečat, lahko pa se ga tudi oblikuje in spreminja. Ves les je obdelan in je bele barve z visokim sijajem, ena sobica je nežno rožnate barve, druga pa nežno vijoličaste. Nasploh je bilo njeno vodilo pri opremljanju otroških sobic, da morajo biti prijetne tako za bivanje kot za delo, včasih pa jih uporabijo za goste.
Rdeča nit stanovanja so okvirji vseh vrst in oblik. »Okvirji so mi blazno všeč, tako kot sta mi všeč novodobni barok in bogastvo stvari, zato uporabljam masivne okvirje, včasih slikarske, zelo pogosto so tudi zlati in izrezljani. Pri nas doma so v okvirju ogledala, televizor, knjižne police, vrata omaric, omare in celo postelja v spalnici. Všeč so mi tudi leseni detajli, na primer izrezljan zobček na stolu ali mizici, ne maram ravnih linij, raje vidim, da so stvari zaobljene, zobčaste ali kaj drugega. Zame ti okvirji krasijo dušo, če lahko tako rečem. In, mimogrede, tudi stropi imajo okvirje, le da se jim reče štukature,« opisuje Anita.
Barve, ki prevladujejo v stanovanju, se gibljejo okoli kavnih in belih perlastih odtenkov, ki so Aniti najbolj všeč, dopolnjujejo pa jih tapete z nežnim, elegantnim zlatim pridihom, ki se ob pravi svetlobi lepo izrazijo in naredijo dom topel: »Nisem hotela, da bi bil najin dom nekaj hladnega, ampak nekaj lepega, kjer se počutiš prijetno in varno.«
Luč naj bo
Drug pomemben detajl so lestenci in svetilke, za katere se včasih zdi, kot da se svetloba sama siplje po prostoru, njenega izvora pa ne vidiš. Seveda ne zmeraj, saj je lestenec znamke Prearo ob stopnišču prevelik, da bi ga lahko zgrešili: »Zanj smo potrebovali gradbeni oder, da smo ga lahko obesili in priključili na elektriko.«
Skoraj vse luči so sicer iz Italije, izdelane po naročilu v tovarni Prearo, in skoraj vsem lestencem je skupno, da se z njih spuščajo kristali, včasih celo v pisanih barvah. Anita je večino svetilk izbrala osebno z gospo Caterino Prearo, lastnico tovarne, kar je še ena posebna izkušnja pri opremljanju hiše.
Najljubši prostor
Anita pravi, da se najraje zadržujejo v dnevni sobi, kjer stojita kavč Chesterfield, bel in udoben, ter rjav kavč Bretz iz tkanine, ki se na trenutke rahlo posveti in kar vabi, da bi se kdo zleknil nanj. »Ta kavč je tako prijeten, da v njem res uživam, ko pijem kavico in se razgledujem naokoli po svečah ali rožah, s katerimi rada krasim prostor, daleč najlepši pogled pa imam na naš prelep petmetrski lestenec. Pravzaprav sta ta kavč in lestenec moja najljubša predmeta v vsej hiši,« pomežikne Anita.
Z notranjim oblikovanjem se Anita ukvarja povsem ljubiteljsko, a zares z užitkom, kar se v hiši tudi čuti, saj učinkuje prav vsaka podrobnost. Komaj čaka na aprilski sejem pohištva v Milanu, ki ji je daleč najljubši, vendar posebne kose za stanovanje najde tudi na bolšjem trgu in jih potem predela, ne mara pa modernega pohištva, ki deluje hladno, ter ravnih linij. »Velikokrat slišim, da je naš dom kot mali dvorec, prepoln zlate barve in butičnih detajlov, kar sicer priznam, ampak je tudi topel, prijeten in čisto po mojem okusu,« strne Anita.
Pripravila: Katja Golob
