Takšna je hiška v okolici Ljubljane, kjer živita Andreja in Andrej Krivošič, ki jima je do septembra delala družbo 17-letna muca, s katero so se ravno pred toliko leti skupaj vselili.
Za njo je ostala 14-letna irska setrka Eka, ki je jeseni dobila novo družbo: dva zapuščena mucka, ki sta ju Andreja in Andrej posvojila. Ni treba poudarjati, da je ljubezen do živali pri zakoncih Krivošič našla svoje mesto. »Načeloma naj bi vladal red, ampak živali so v resnici povsod.
Če si tako veliko zdoma, kot sva midva, mačke postanejo gospodarice prostora. Ne moreš jih omejiti, razen če bi jih zaprl v kletko, to pa pri nama ne pride v poštev. Mačka pravzaprav kraljujeta, midva pa se prilagajava, saj ni tako grozno, če so živali čiste,« skozi smeh pripoveduje Andreja.
Hišica, ki jo je načrtoval arhitekt Mladen Treppo, stoji v majhnem naselju desetih hiš. »Arhitekt je menil, da sva dovolj pogumna, da bi lahko živela v švedsko rdeči hiši, in res sva se odločila zanjo. Hiša je ostala takšna osem let, vmes smo samo obnavljali les na fasadi, potem pa je prišel čas za spremembo in smo jo pobarvali v antracitno, temno sivo barvo. Z odločitvijo sem zares zadovoljna, saj menim, da dobro pristaja hišici in ji kljub primestni lokaciji daje sodoben in urban videz, ki pa je ravno zaradi tega videti sodobna,« pripoveduje Andreja.
»Na začetku les ni bil samo na fasadi hiše, ampak ga je bilo veliko tudi v notranjosti. Ker smo v tistem obdobju začeli zastopati britansko podjetje Designers Guild, ki ponuja tapete, tekstilije in dodatke za dom, Tricia Guild kot ikona stiliranja prostorov pa me je povsem očarala, je bila logična odločitev, da les na stenah zamenjamo s tapetami. To navdušenje nad tapetami je še danes veliko, prav tako pa rada eksperimentiram, saj tako lažje stojim za svojimi predlogi drugim.«
Prostor poleg tapet dopolnijo tudi številni drugi detajli, kot je Le Corbusierjev stol, pravi ikonični oblikovalski kos, ki izvira še iz prve polovice 19. stoletja in lepo dopolni prostor pri kaminu.
»Ta počivalnik je bil moje darilo Andreju in je eden izmed tistih kotičkov v hiši, kjer bi vsi bili najraje, razen psa, ki ga nikoli ni posvojil. Naenkrat si ga želimo vsi zasesti, tako mačka kot midva, kar je seveda nemogoče. (smeh) Pa tudi sicer je prostor ob kaminu najbolj priljubljen, tam smo vsi radi, sploh kadar gori ogenj, ki deluje kot magnet, ob večerih pa sem najraje v spalnici, kjer se sprostim in zberem svoje misli, zato je spalnica tudi moj bivalni, ne samo spalni prostor,« razlaga Andreja.
»Najina stara rumena zofa dobi vsake toliko časa novo preobleko, saj jo živali lepo obrabijo. Menim, da dober kavč dolgo zdrži, vmes pa se lahko poigravamo z njegovo podobo. Nasploh imava z Andrejem rada posebne kose, ki so cenjeni tudi zaradi kakovosti, ne le zaradi imena. Takšna je tudi tikova miza sredi prostora, ki sva jo pustila kot surov, neobdelan kos lesa, pa Grasshopper, svetilka Grete Grossman.«
Zakonca Krivošič sta veliko zdoma, zato jima skupni trenutki v njuni hiši zelo veliko pomenijo. »Rada sva doma, kjer kuhava, bereva, uživava ob dobri glasbi, se sproščava, crkljava z živalmi ... Zelo lepo je tudi poleti, ko se vrata dnevne sobe odprejo na teraso, kjer zajtrkujeva, lahko pa se tudi zlekneva in v miru kaj prebereva, televizije skoraj ne gledava,« opisuje Andreja.
»Mislim, da je opremljanje hiše proces, ki se nikoli ne konča, vedno lahko kaj spreminjaš, dodajaš, osvežuješ ... Po eni strani sva z Andrejem kot kovačeva kobila, sebe vedno dajeva na zadnje mesto, po drugi strani pa nama nenehne nove ideje in prebliski ne dajo miru, tako da ves čas nekaj spreminjava. To niso ravno korenite spremembe, bolj kozmetični popravki in osvežitev, ki jih jemljeva lahkotno, neobremenjeno in sproščeno.«
Besedilo: Katja Golob
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču