Kdaj je sonce postalo tako 'strupeno'? Zakaj se ga tako bojimo in celo povsem ignoriramo? In zakaj, vraga, na plaži ne diši več po kakavovem maslu?
Ko sem za julijsko številko Elle razmišljala, kaj naj napišem o soncu in sončenju, sem vedela samo eno: ne bom pisala o pravilih sončenja v smislu, kdaj na sonce, kako na sonce, ugotovite svoj fototip, bla, bla, bla ... Pa naj bo to osebna izpoved, če ima kdo tako pestre izkušenje s soncem, opeklinami, fotostaranjem in opravka s sončnimi kremami, sem to gotovo jaz, sem pravi 'sonce laboratorij'.
Pa začnimo s tem sončnim križem, ki je danes res pravi križ. Na mojem zelniku ni zrasel kar tako, več kot 15 let so ga počasi zalivale farmacevtska ter kozmetična industrija, nove študije o vplivu sonca na naše zdravje in soseda, ki je bila vedno bolj rjava od mene. Sama sem nekoč po plaži skakala namazana samo s kakavovim maslom, ki je po najboljši volji vseboval zaščitni faktor 20 (in da ne bo pomote, moji straši so bili daleč od 'sončno neodgovornih' staršev; dišeč kakavov zvarek je gospodična v lekarni moji mami vedno pripravila zelo skrbno), moji otroci pa na kremah za sončenje ne poznajo številke, ki bi bila nižja od 50 (kje danes sploh lahko kupim kremo za otroke z zaščitnim faktorjem 25?).
Razlika? Celih 30 let. 30 sončnih poletij, ki se jih kljub jogurtovim maskam na hrbtu spominjam z nostalgijo. Na soncu je bilo lepo in jaz sem z njim, kljub temu da sodim med tiste najbolj občutljive, ki bi po današnjih najstrožjih predpisih smeli na plažo priti ob šestih zvečer, in še to samo v srfarskem kombinezonu iz neoprena, čisto lepo shajala. V senco borovcev smo se znali skriti samo takrat, ko so nam na kruh mazali pregreto pašteto in smo iz hladilne skrinje kradli čisto leden malinovec. S pomočjo kakavovega masla sem tako pridelala vsakoletno dozo peg in obvezno lupljenje hrbta, potem ko smo ga dve noči prej zdravili s hladilnimi oblogami samo zato, ker blazine za v vodo nisem hotela deliti s svojim bratom.
A to je bilo pred 30 leti. Moj mali je danes rdeč, pa čeprav ga že zjutraj packam s petdesetko, in pegice rastejo tudi pozimi, ko ni sonca. Saj vem, UV-žarki se v telesu kopičijo, seštevajo, množijo ... in potem raje neham razmišljati, kaj vse še lahko počnejo, a takrat, ko sem smela na morje prvič povabiti tudi prijateljico, je bilo pomembno le to, da bi bila tako rjava kot ona. »Mami, fantom so bolj všeč zagorele punce, ne pa bele kot jogurt,« sem zagovarjala svoje pubertetniško vztrajanje na soncu ob poldnevu. Na moji koži je dišal SunMix 20, ta isti SunMix, ki je ustrezal najbolj beli ritki na tistem famoznem ritastem plakatu. Bela je ostala tudi moja rit. Vraga, kako sem pogrešala tisto kakavovo maslo! Bila bi rdeča, ampak pozneje bi imela tudi nekaj barve. Tako pa mi ni nikoli uspelo ujeti niti o od odtenka kože, ki ga je z le nekajurnim poležavanjem na plaži pridelala moja temnolasa prijateljica.
Pozneje se je izkazalo, da so fantom všeč tudi pege in da jaz pravzaprav veliko bolje kot na soncu shajam v senci, s klobukom na glavi. In potem je prišla sončna revolucija. Sonce je strupeno, nevarno, požvižgamo se na vitamin D, edino, kar šteje, je petdesetka, sončenje zgodaj zjutraj in pozno popoldne, solariji so tako rekoč prezgodnji grob za vse, ki se vanj uležejo. In? Za so bili samo mediji. Toliko o tem, kako mediji vplivajo na slabo samopodobo mladih deklet in jih s prikazovanjem vitkih mladenk ženejo k nezdravemu hujšanju. Ko pišeš in groziš, da se od sonca bojda tudi umira, pa ... vse gluho je bilo. Na plažah še vedno 'roštiljada', v trgovini v kampu je še zmeraj najbolj iskano olje z zaščitnim faktorjem 10, no, vsaj umetna solarijska porjavelost se je umaknila lasnim podaljškom. Mediji vztrajajo, lepotni ideali tudi. Zdi se mi, da so dogovor dosegli šele zadnjih nekaj let, in še to s pomočjo nove grožnje: glavni razlog za staranje kože je pretirano sončenje.
»To bo gotovo iz tistih predklobučarskih časov,« sem komentirala svoj tragičen posnetek kože na obrazu, ki je nakazoval, da je moja koža prav zaradi vseh teh peg globinsko močno poškodovana. A moje gube so veliko plitvejše od sosedinih, katere prihoda z morja še danes ne moreš zgrešiti. Očitno bo nekaj na tem, da obraza ne sončim že od 16. leta. Krive so pege, ki so se poleti na soncu namnožile do neskončnosti. Pravzaprav ga danes sončni žarki ne oplazijo niti, ko med službo s kolesom hitim po kosilo. Razlog? Ali obstaja negovalna dnevna krema, ki ne bi imela zaščitnega faktorja?
Sonce imam še vedno rada, a spoštujem tudi njegovo moč. Še vedno se mi zgodi, da na plaži svoj najljubši odlomek iz knjige preberem pet minut pred dvanajsto (brez panike, na meni je vsaj tridesetka), da se vsaj malo zlijem z okolico, zagorelost 'kamufliram' z obarvanimi kremami (te so pri meni že zdavnaj prekašale kreme za samoporjavitev), ne paničarim, če se otroci nočejo takoj namazati z zaščitno kremo (po navadi mi jih uspe ujeti malce pred skokom v morje), končno sem našla tudi pravi slamnik, ki ga ne odpihne prvi veter, edino, kar pogrešam, je tisti brezskrbni vonj po kakavovem maslu, ki me odpelje nazaj, ko je bilo sonce še naš prijatelj.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču