V Emporiumu sem opazovala par: on je visok privlačen, ona še lepša, na modo se spoznata, to se vidi, močno sta zaljubljena a z njegovega obraza razberem, da ga počasi mineva potrpljenje, sit je vsega.
Njegova draga se že šestič vrača k obešalnikom, ki jih je poprej že petkrat zapustila, v zadnjem hipu spet najde jopico. »Mi paše?« On narahlo pokima. Verjamem, da bi tisti trenutek pokimal tudi, če bi se oblekla v delavski kombinezon.
Spomnim se kako sem na začetku svoje zveze tudi sama rada M. vlekla sabo v šoping. Sprva me je brez negodovanja lahko ure in ure čakal pred garderobo. Na koncu najine šoping zveze pa je samo še skomigoval z rameni, češ kaj pa se on spozna na modo in ja, kupi že to majico.
Čez čas se je »skupnemu« nakupovanju izognil s pripravnim izgovorom, da bo on ta čas nabavil hrano, ki pa se časovno nikakor ni mogla kosati z izbiro nove obleke. Vse do dneva, ko mi je priznal, da sovraži popoldneve v butikih, outletih in nakupovalnih centrih in da nima nič proti, če to telovadbo sama še naprej prakticiram, samo njega naj pustim doma.
Od takrat kupujem sama in v tem uživam.
Le kaj mi je bilo? Nikoli več se mi ne zgodi, da po napaki kupim pulover ob katerem je on pokimal samo zato, da bi šla čim prej na pico in nikoli več v butiku ne pustim kosa, ki ga poprej nisem kupila, ker se njemu preprosto ni več dalo. In ko se še sedmič vrnem k istemu obešalnikom, se ne počutim čisto nič krivo, nihče ni slabe volje.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?