Ne spomnim se, kdaj sem postala zasvojena z oljem oziroma s kozmetičnimi oljnimi izdelki. Prav počasi, a učinkovito, so zasedli polico v kopalnici in, kot kaže, se od tam ne mislijo tako hitro umakniti.
Nekaj zaslug za oljno zgodbo gotovo nosi naša urednica Barbara, s katero sva lani, da bi našli tako opevani Moroccan Oil, na glavo obrnili vse milanske drogerije. Nisva ga našli. Barbara si ga je pozneje naročila prek spleta, meni pa so vsi tisti prehojeni kilometri iz spodnjega predala za rezervno kozmetiko na polico najprej prinesli Darphinovo olje za občutljivo kožo obraza, sledilo je Melvitino olje za telo, pa Decleorjevo olje, L'Oréalovo olje za lase … in ko mi je pred časom zmanjkalo olja za čiščenje obraza, sem nadomestek vzela kar iz kuhinje, običajno bio oljčno olje iz našega ankaranskega oljčnika.
Če olja na obrazu še nikoli niste preizkusili, ga preprosto morate. Koža je po uporabi bolj napeta, dobi tisti mladostni sijaj, ki naredi gube drugotnega pomena, in ko nanjo posije sonce, diskreten lesk poživi še tako utrujeno kožo. Bojazen, da bo koža potem bolj mastna in da bodo mozolji, ki so moj obraz začeli občasno napadati šele po tridesetem, začeli rasti kot gobe po dežju, je odveč. Prej bi rekla, da olje nanje deluje pomirjajoče.
Veliko uslugo olje dela tudi mojim lasem. Moj frizer Mare sicer pravi, da je olje namenjeno bolj gostim, debelim lasem in da nanos na suhe uniči možnost oblikovanja frizure, a vseeno dopušča možnost, da so lasje po nanosu lahko videti lepši. Moji so.
Oljčna oda pa se tu še ne zaključi. Olje za telo. Če čisto arganovo olje ne bi tako smrdelo, bi verjetno postala dobra prijatelja, tako pa ga varam z malce bolj odišavljenimi različicami. Trenutno navijam za lešnikovo olje. Pa olje za obnohtno kožico… zgodba se še zdaleč ni končala.
