Kaj naj rečem. Včasih se mi je znalo zgoditi, da sem, ko sem se vrnila iz Milana potrebovala kar nekaj dni, da se spustim na realna tla, da se soočim z modno resničnostjo, ki jo živim doma.
Pa tokrat. Prihajam z mlačnimi občutki, pravzaprav me je milanski teden mode pustil kar precej ravnodušno. Nobenega posebnega adrenalina. Ne na ulici, ne v dvorani.
Pogled na rdečo preprogo, ki na Piazza Duomo vijuga med paviljoni sponzorjev do šotora, kjer se odvijajo modne revije.
Kolekcije so bile kljub temu, da bi nekatere kose z veseljem videla v svoji omari, nekam prazne. Ne vam zakaj, ampak kar naprej sem imela potrebo, da sem po svoji glavi brskala, kdaj nazadnje sem to že videla. Čeprav sem vse karte stavila nanju, niti Prada niti Jil Sander nista potešili mojih pričakovanj, da bosta na pisto poslali nekaj hudo novega.
Mogoče je to vzrok, da se je že v Milanu moja šoping aura potegnila sama vase in da sem vse sile vložila le v nakup igrač, ki jih je seveda v prestolnici mode nemogoče najti. Na koncu sem pristala v neki kletni trgovini, kjer sem imela neprestano občutek, da počnem nekaj prepovedanega. Glasba na revijah ni bila nič posebnega (spomnim se samo, da je Billy Idol odmeval na reviji Versace in da se mi je koža naježila edino ob filmsko teatralni zvočni podlagi na Nº21).
Manekenke so delovale nekam izgubljeno, ko so po koncu revij še nekaj časa tavale okoli prizorišča ali vzvišeno hladne, ko so čim hitreje hitele do svoji prevoznikov (Hanne Gaby Odiele je po reviji Versace v odpravi, ki je delovala kot kostum iz filma Matrica, ki je navdih našla v oblačilih Lare Croft, tako besno postopala gor in dol po Via Gesu, da se ji ni upal približati niti en bloger, pa čeprav so vsi nestrpno tiščali prst na sprožilcu).
Obiskovalci pa nekam utrujeni od mode. »Mogoče bi bilo najbolje, da bi vsi odšli vsaj za eno leto na dopust«, je bil komentar Ekoasa, ki je ob nama z Barbaro, Lorello, Črtom, Maretom, …, delil milanski beton. In ko tako zdaj doma čekiram še Pariz, se mi vse bolj dozdeva, da bo New York tokrat odnesel zmagovalno modno štafeto.
Se pa kot majhen otrok veselim prvega slovenskega tedna mode Philips fw, kjer bom od vznemirjenja gotovo prekoračila dovoljeno dnevno dozo adrenalina. Tema, prvi takti glasne glasbe, luči, manekenka na izhodu in seveda slovenska moda. Gremo: Woo Hoo.
Kdo se najde v zrcalu-smo se s pogledom kvišku spraševali na reviji Gucci.
Eno od najlepših prizorišč: revija Versace.
Frfotavo vabilo Blugirl.
Z Barbi sva se šli »Color Block«.
Svetleči Miu Miu gležnarji so bili največkrat videni in fotografirani čevlji na tednu mode.
Kosilo. Sponzor letošnjih prigrizkov je bil Gallo. Zato ni bilo čudno, da je bil vsak dan na jedilniku riž.
Ko tudi Nina Garcia, modna urednica ameriške Marie Claire pristane na stopnicah.
Do solz sem se nasmejala, ko sem namesto revije opazovala najbolj bizarno prvo vrsto na reviji John Richmond. Če bi kdo hotel izživeti filmsko parodijo na modne revije, bi moral kadre posneti prav tu.
Manekenka takoj po reviji.
Te isto dekle nekaj ulic stran od prizorišča. Ni ga čez udobje.
Defile Nº21.
Defile Max Mara.
Defile Blugirl.
Še ena slovenska manekenka v Milanu. Anja na reviji Aigner.
Novembra pa v H&M. Versace kolekcija za pomlad in poletje 2012 je namreč zelo podobna tej, ki jo je Donatella oblikovala za omenjeno švedsko blagovno znamko.
