Luksuz za množice

Ko sem včeraj malo pred polnočjo spet lovila tistih nekaj minut, da sem zbrano, brez dvojne slike 'obdelovala' težko kategorično knjigo o Pradi (tehta vsaj kilo, če ne več), sem se spomnila zanimivega modnega obdobja.

Čeprav sem danes zaprisežena lastnica samo usnjenih torbic (vsi ostali materiali se me enostavno ne dotaknejo) sem pred dobrim desetletjem tako kot takrat večina drugih na svoji rami ponosno nosila torbico, ki je ob testiranju z vžigalnikom hitro pokazala, da je novodobni dosežek, otrok tehnološkega napredka, da je narejena iz najlona. Torbica je bila tudi izjemno preprostega kroja (pravzaprav so bile vse enake- dva pravokotnika sestavljena v večjo ali manj prostorno vrečo s podaljšanimi ročaji).

Edina razlika med mojo in Pradino je bila ta, da je na moji namesto Prada najbrž pisalo Parda ali še kaj bolj globokoumnega. Toda komu mar, Prada gor ali dol, pomembno je bilo, da so bile te torbice izredno poceni in takrat nič manj cenjene kot usnjene. Nihče ni ocenjevala ali je najlon pristen ali kopija, ali je sestavljen pravokotnik večji ali manjši od originala. Ne vem, če so bile torbice še kdaj tako preproste, tako ljudske. Najlonko so nosili vsi, bodisi tisti modno ozaveščeni ali tisti drugi, ki so v torbici s tržnice radi prinesli tudi kak kilogram jabolk (model in material sta bila več kot odlična tudi za ta hobi). Ljudje so posvojili najlon.

Sama sem v svoji zbirki imela štiri: rjavo, črno, bež in sivo. Ko so se umazale, ko so začeli pokati šivi in ko se je površina začela sumljivo gubati in ustvarjati nenavadne reliefne zgodbe, sem jih poklonila babici. Nosila je tako ali tako samo črno. Tudi luksuz za množice ima svoje kastne razrede.