Za rojstni dan sem dobila nov parfum. Za to priložnost sta mi ga že pred meseci iz Londona prinesla moj brat in njegova punca. Vse to ne bi bilo nič posebnega, če ne bi s tem parfumom vred moja zbirka dišav dosegla »zavidljivo« številko štiri. Štiri?
Da, prav ste prebrali. Pri svojih letih in funkciji (na mesec dobim na uredništvo vsaj dva do tri parfume) sem do sedaj uspela zbrati samo štiri. Zakaj? Ker sem izredno izbirčna, ker me ob večini po petih minutah zaboli glava in ker preostali na moji koži bodisi dišijo kot zarjavelo železo ali še huje kot mačje scanje.
In da ne bo pomote, s parfumi ni nič narobe, pravzaprav vse zavrnjence rada vonjam na drugih ženskah, le na sebi jih ne prenesem. Če odmislim najstniški 'must have' parfum Tresor, je prvemu, ki je osvojil moj nos ime Rose Essentiellel, piše pa se Bvlgari.
Bilo je davnega 2005, ko sem bila prvič noseča in mi je vonj po jasminu in vrtnicah neizmerno ugajal (ja čudna so nosečniška pota). Končno, po vseh teh letih, po vseh teh neuspelih poskusih, sem vsako jutro tudi jaz sedaj delila parfumsko srečo z mojim izbrancem. Prvi konkurent sem mu je pridružil šele po kakšnem letu in pol.
Iskrica je preskočila na Chanelovem izobraževanju o dišavah. Njihov takratni novinec z imenom Cristalle eau Verte je bil pravo nasprotje mojemu Bvlgariju istočasno pa mu je bil tako podoben. Delila sta jasmin. Po njem moja koža nespremenjeno diši dolgo časa. Do živega mu ne more niti srce dišave, ki ga ponavadi sestavljajo lesene note. Drugi izbranec se je še isti dan, ko sva se spoznala vselil v mojo kopalnico in mi dal zalet. Postala sem domišljava in na polico sem prinašala vedno več cvetličnih različic, celo nekaj zelenih in orientalski se je znašlo tam. Niti eden od njih ni ostal dlje od tedna. Enostavno nismo bili za skupaj. Po kratki avanturi, sem se vrnila k stari druščini, ki mi skoka čez plot ni zamerila, pravzaprav smo bili samo še bolj povezani. Za zmeraj bomo skupaj, jaz in onadva.
Vsaj tako sem mislila, dokler nisem letos najprej spoznal Kenzovega Eau De Fleur z vonjem po slivovem cvetju. Kljub temu, da ima parfum klasično piramidno zgradbo in da nekje v jedru dišave tiči komponenta, ki čez čas vonj po cvetju spremeni v nekaj kovinskega sem ga vzela k sebi domov. Redko se srečava, a mislim, da bo nekoč prišel tudi njegov čas.
Sem pa zato čisto ponorela, ko sem za sodelavko iz Pariza prinesla Herm? sov Un Jardin Apr? s la Mousson. Vzorček, ki mi ga je ob nakup v vrečko prijazno položila prodajalka je odigral svoj vlogo. V trenutku, ko so prve kapljice padle na mojo kožo, sem vedela, da je on tisti, ki bo ponovno razburkal moj svet dišav. Na žalost ga v Sloveniji ni moč kupiti, zato nisem mogla dočakati, da se ponj odpravi moj brat. Kljub temu, da je flaška z novim dišavnim eliksirjem prispela v našo podalpsko deželico že pred meseci, sem ga smela na koži občutiti šele na moj rojstni dan. Mešanica cvetličnih not in specifičnih zelenih dišav je presežna. Na meni dišijo enako od začetka do konca, kar mi pri izbiri dišav veliko pomeni.
Nikoli, ampak res nikoli ne bi mogla obdržati tistih, ki se v prvih petih minutah odprejo z vonjem po alkoholu, nato razvijejo otvoritvene note, ki so bodisi sadne, cvetne ali zelene, potem pa z enako hitrostjo kapitulirajo z enim in istim vonjem po vaniliji, mošusu ali lesu. In da je nova dišava prava je potrdila tudi moja sodelavka Barbara, ki moj mali cvetlični izbor naravnost obožuje. Prihod Vrta po monsunu je pozdravila: "Petri, joj kako lepo spet dišiš."
Novo na Metroplay: “Hočemo to popolnost in kupili bomo vse” | Vesna Milek, Elle ženska 2024