Elle Style Awards: Milena Zupančič je prejela nagrado za življenjsko delo

Kaj vam pomenijo nagrade, kot je Elle Style Awards?

Veste, to je najbrž neka sreča, da sem počela prave stvari, ne vem. Nabralo se mi je kar precej nagrad, vendar jih ne rangiram. Meni so vse enako pomembne, enako sem hvaležna zanje. Pravzaprav pomenijo vse isto, kajne – da se nisi trudil zaman.

Se spomnite trenutka, ko ste prvič stali na gledališkem odru?

Ko sem bila še otrok, smo imeli doma v vasi otroško gledališko skupino. Mislim, da je bila prva mladinska igra Čarobna paličica Kristine Brenkove, takrat pravzaprav še ni bilo prisotne treme, vse je bilo zelo spontano in mi je bilo zelo lepo. Na profesionalnem odru pa sem prvič stala v Mestnem gledališču ljubljanskem, takrat sem bila še na Akademiji (AGRFT) in je že bila na delu trema. Bilo je zelo vznemirljivo, komaj si čakal, da bo premiera, da te bodo videli domači in kolegi, ampak tudi naporno, kar zadeva živce. To je bila predstava Veter v vejah sasafrasa, takrat sem prvič stala na odru z Zlatkom Šugmanom, s katerim sva potem veliko sodelovala, saj sem bila dolgo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Bilo je fino, pravzaprav so se s tem začele moje prave učne ure v gledališču. Seveda je Akademija nujno potrebna, saj te nauči nekaterih zelo pomembnih stvari, ampak tisto pravo učenje se začne potem, ko začneš delati v gledališču, ko spoznavaš vse načine, kako osvojiti vlogo ali je ne osvojiti, to je potem tista prava učna doba, ki se nikoli ne konča. Res je, da potem z leti po toliko času ni več tako zelo naporno in občutiš večji užitek. Biti mladi igralec je pravzaprav zelo naporno, saj se moraš naprej uveljaviti, se vzpostaviti, misliti na to, da te bo občinstvo vzljubilo, da boš imel vloge še naslednje delo, res moraš veliko delati in zelo si obremenjen sam s sabo. To k sreči z leti izgine in se vprašanje vrti samo še okoli vloge, kako jo boš najbolje odigral, kako boš pristopil do nje.

Veste, koliko filmskih in gledaliških vlog ste odigrali do danes? 

Ogromno, te statistike ne vodim, vodijo jo drugi, ki mi povedo; res jih je bilo toliko, da se včasih začudim, kako sem pravzaprav vse to stlačila v razmeroma kratko obdobje, 50 let spet ni tako veliko. Zdaj je res minilo že toliko časa od mojih prvih profesionalnih nastopov in se kar čudim, kako je bilo vse to mogoče, res pa je, da nisem imela nikoli prosto, zmeraj sem imela premalo časa zase. Kadar sem ga imela, pa sem ga  znala izkoristiti po najboljših močeh.

Katere mejnike štejete kot najpomembnejše v svoji karieri?

Bila sem res nekako rojena pod srečno zvezdo, kar zadeva igranje, bile so kar srečne okoliščine, brez dvoma je bila mejnik Meta Presečnikova, bilo bi neumno, če bi rekla, da to ni res. Takrat sem se nekako usedla v srca, in to še kar traja, sicer si včasih mislim, da je bilo še toliko drugih stvari, toliko pomembnih, toda Meta je še vedno Meta na posebnem oltarčku. (smeh) Praktično takoj po končani Akademiji sem dobivala zelo dobre vloge, predvsem v teatru, potem zelo kmalu tudi v filmu, bila sem še začetnica, ko sem že dobivala nagrade. Lahko bi rekli, recimo, da je neke vrste mejnik tudi, ko se upokojiš, a jaz tega k sreči nisem niti opazila, delala sem ves čas in še vedno delam, sicer ne v matični hiši, pa vendar na vse konce in kraje. Vedno mi je bilo zelo pomembno, da zamenjam čim več gledališč in ansamblov, in še vedno mislim, da je to zelo zdravilno, kajti če si predolgo v enem gledališču, ga spremeniš v svoje gospodinjstvo, veš, s kom in kako moraš itd. Tako da je zelo zdravo menjati, si postavljati nove izzive. Ko sem bila še v službi, sem imela tudi srečo, da je bilo to še v času Jugoslavije, saj sem tako res delala povsod, menjavala kraje, jezike, kolege itd.

Kaj menite, da je prispevalo k vašemu uspehu? 

To, da te prvič izberejo za neko vlogo, je seveda srečen trenutek, saj so izbrali prav tebe. In meni se je od samega začetka zdelo to velika odgovornost, saj vem, da je bilo vedno toliko in toliko drugih za mano, ki so imeli željo igrati vlogo, dobila pa sem jo jaz. Zdelo se mi je, da moram upravičiti izbor režiserja ali gledališča, zato sem se vedno zelo trudila, resno delala. Prvič imaš morda lahko srečo, toda pomembno je, kako nastopiš drugič, tretjič in tako dalje. Na prvem mestu je zagotovo talent, če se ne rodiš z njim za katerikoli poklic, ni nič, to je zagotovo osnova, je pa talent seveda veliko premalo, če ne delaš dovolj.

Kaj po vašem mnenju naredi dobrega igralca ali človeka? 

Joj, veste, saj ni razlike med človekom in igralcem, kajti dobri igralci so vsi tudi krasni ljudje. Jaz sem že toliko stara in tako ogromno sem jih srečala, videla in se družila z njimi, ne samo znotraj Slovenije, prej tudi v Jugoslaviji in po svetu, in vsi veliki igralci so tudi odlični ljudje. Na prvem mestu je to, da človek ne sme biti egoist, ne sme misliti, da ima vse prav, da je edini na svetu, edini zanimiv, pa naj bo to zidar ali igralec. Tisti trenutek, ko misliš, da si pomemben samo ti, slabo delaš. Imaš slab odnos do ljudi, ne potrudiš se, ne pomagaš, ne razumeš, ne poslušaš. Skratka, treba je vedno poslušati drugega, in ne misliti, da si mali bog. 

Pri katerih projektih sodelujete trenutno? 

K sreči imam kar precej dela, trenutno imam predstave še v Beogradu, zelo sem vesela, ker je predstava Cement Beograd na mednarodnem gledališkem festivalu Bitef v Beogradu prejela grand prix Mire Trailović za najboljšo predstavo, potem imam pa še v Mariboru predstave To noč sem jo videl in Vsi ptice v Mini teatru. Počasi bo menda na sporedu tudi neka serija, ki sem jo snemala na Hrvaškem. 

Tukaj si oglejte vse nagrajence.

Hotel Grand Koper vsem, ki ste si ogledali Elle Style Awards, s kodo "ELLELOBSTER" podarja 15 % popust ob vašem naslednjem oddihu v njihovem sodobnem in udobnem ambientu.

Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik, IG: House of Aleksandra

Vizažistka: Barbara Fartek