Nekdo, ki ni še nikoli stal pred fotoobjektivom z namenom, da posname modno fotografijo, si težko predstavlja, koliko napora morata v izdelek vložiti tako fotograf kot tudi model. Če imaš na voljo samo petdeset posnetkov in ti za hrbtom ali pred nosom brenčijo še kamere, pa je zadeva še enkrat, če ne dvakrat težja. In če te na prvem modnem fotografiranju dobi v roke Fulvio Grissoni, je pred tabo resnično vrhunski izziv.
Da ne bo pomote, Fulvio je top modni fotograf in z njim rada delam, ima le eno lastnost, ki neizkušenemu dekletu fotografiranje dodatno otežuje. Ker prihaja iz Italije, ga je včasih malce težko razumeti. Malce? No ja, sama ga včasih sploh ne razumem. In ko pomislim, da je na sceni vsepovprek šumela voda, verjamem, da je bila komunikacija med fotografom in modelom na nivoju branja z ustnic.
Sedaj pa k fotografijam.
Glede na to, da so nam v oddaji praktično porezali vse konstruktivne komentarje bom izkoristila tale mali blog, da izrazim svoje mnenje. Na prej omenjene dejavnike težavnosti lahko rečem, da se je večina punc solidno izkazala.
Dve sta bili zelo dobri, dve za moj okus slabi. S končno fotografijo sta me najbolj prepričali Lea in Kamila, pa tudi Nika Mihelčič se jima je nevarno približala (mogoče sem od nje pričakovala malce več, saj je edina že imela izkušnje z manekenstvom v pravem pomenu te besede).
Zakaj Kamila? Ker je vilinskemu vzdušju dodala ta brezčasni modni videz. Poza ni bila klišejska in glede na zgodbo pričakovano statična. Delovala je, kot bi jo v njenem začaranem gozdu ujeli slučajno. Divjo in nežno hkrati, prav takšno, kot je bil njen stajling, neobrzdano romantičen.
Zakaj Lea? Ker se je na fotografiji tako lepo zlila z okolico in ji je kljub teatralnosti zgodbe uspelo fotografiji dodati modni pečat, in to s pogledom, kar je v bistvu zelo, zelo težko.
Zakaj Nika? Ker njena fotografija deluje kot fotografija, ki bi jo lahko uporabili za kampanjo. Njen pogled je mistično odtujen, a še vedno izredno močan, da nagovori gledalca – poglej me, sem vilinska vladarica, in kupi to, kar imam oblečeno. Če bi fotografiji dodali ilustracije bambijev, bi jo lahko prodali kot oglas, ki so si ga letos poleti zamislili pri Stelli McCartney. Sama bi sicer zaradi njene desne noge fotografijo porezala malce višje ali v Photoshopu čeznjo prilepila nekaj podrastja.
Ana je na fotografiji od vseh videti najbolj skrivnostna in vilinsko poduhovljena, okoli njenega obraza je nevidna aura, ki fotografiji doda neko dodatno vrednost. Moti me edino njena poza, ki poudari velikost njenih prsi in te so na tej fotki z vidika modne fotografije žal prevelike.
Najmanj sem bila zadovoljna s fotografijami Sente in Aleksandre.
Senta na fotografiji deluje tako umetno, kot bi jo izrezali iz studijske fotke in jo v to gozdno okolico prilepili. Na njej ni nič vilinskega, skrivnostnega, divjega, je samo lepo dekle, ki sedi ter preočitno, ponarejeno in glede na zgodbo povsem napačno pozira.
Aleksandra? Vem, da se dekleta v tem stadiju še ne zavedajo svojega telesa (prednosti in pomanjkljivosti, ki jih je na fotografiji dobro izpostaviti ali skriti), pa vendar sta njeni poza in mimika obraza tako slabi, da preprosto nisem mogla verjeti, da bi se lahko sčasoma naučila izkoristiti svojo prednost (nenavaden obraz v stilu manekenke Lily Cole) in na ta račun posnela dobro fotografijo.
Veliko ljudem, s katerimi sem govorila, je bila všeč še fotografija Martine. Ne morem reči, da je slaba, vendar je za moj okus čisto iz konteksta zgodbe.
Martina tam v gozdu ne deluje kot vilinka, temveč kot uživaška diva, ki bi ji veliko bolj kot podlaga iz mahu pristajal naslonjač z Versace blazinami v vili s pogledom na sonce, ki tone v mediteransko morje.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere