Od kod obsesija s starim denarjem? Zakaj preziramo najbogatejši 1 %, hkrati pa si želimo izgledati kot oni?
Jahte in vile na podeželju, golf in socialni klubi, koktelji in luksuzna, minimalistična moda niso več le nedosegljive sanje, temveč so nezanemarljivemu deležu javnosti postale vrednote. Zdi se, da je slog starega denarja, ki uteleša bogastvo, razkošje in ekscesno življenje, letos povsod. A priljubljenost razkošnega stila se v trenutnem negotovem svetu zdi paradoksalna. Kapitalizem ni obrodil obljubljenih sadov, bogati postajajo bogatejši, revni revnejši, svet pa vse bolj utesnjujoč. Kot odgovor na globalno problematiko sta v porastu socialna ozaveščenost in aktivizem, mladi zavračajo konstantno produktiven življenjski slog, ki je od njih pričakovan, moda pa pogosto ne služi le estetskemu namenu, temveč nosi pomen – naj bo ta družbenokritičen ali samoekspresiven. Eno od razširjenih univerzalnih aktivističnih pozivov k večji enakovrednosti je "pojejmo bogate".
View this post on Instagram
Po mnenju prizemljene večine je biti del enega odstotka nekaj nemoralnega, hkrati pa je javnost bolj kot kadarkoli prej navdušena nad bogato estetiko. Od kod izhaja ta kognitivna disonanca, v kateri se najpremožnejših želimo znebiti, hkrati pa se želimo oblačiti kot oni? Kljub glorifikaciji kapitalizma in brezkompromisne produktivnosti, je zaradi nehumanih delovnih zahtev vse več mladih dojelo, da tako življenje enostavno ni trajnostno ali vzdržno. Nezdravo »hustle« kulturo neprestanega dela so zamenjali za drugo ekstremno fantazijo, podedovano razkošno, brezdelno življenje. Sarah Jaffe, avtorica knjige Delo te ne bo ljubilo nazaj, opaža, da potrošniki trenutno hrepenijo po preprostih, a povzdignjenih kosih, ki odražajo estetiko bogatih dam, katerih premoženje temelji na podedovanem lastnišvu sredstev ali nepremičnin. To je fantazija, ki jo v komaj kaj drugačnih variacijah označujejo izrazi stari denar, tiho razkošje, prikrito bogastvo in minimalističen eleganten slog. To je fantazija subtilnosti, lahkotnosti in udobja, tako v modi, kot tudi v življenju.
View this post on Instagram
"Američani imajo edinstven odnos do družbenih slojev in oblačenja", pravi Avery Trufelman, ustvarjalka in voditeljica podkasta Articles of Interest, ki raziskuje skrite pomene naših oblačil. "Nominalno bi morali živeti v brezrazredni družbi", nadaljuje. Združene države Amerike v nasprotju z drugimi državami namreč niso imele šiviljarskih kodeksov ali zakonov o tem, kdo lahko kaj nosi. In prav demokracija dobrin, ideja, da lahko vsak kupi, kar hoče, prikazuje višek ameriške državne demokracije v kombinaciji s potrošništvom in naivnim verovanjem v dobro delovanje države. Ta je ljudem vlivala občutek, da lahko preko nakupovanja postanejo vse, kar si želijo. "Porast množične proizvodnje oblačil v Ameriki je bil močna oglaševalska kampanja za eksperiment, znan kot demokracija. Ljudje so prihajali iz Evrope in si rekli: 'Vsak človek se tako dobro oblači.' Predsednik je nosil že narejena, kupljena oblačila, prevarant pa prav tako", razlaga Trufelman. Toda egalitarizem je pogosto zgolj navidezen. Voditeljica ta paradoks pojasnjuje z anekdoto iz velike medijske organizacije, kjer so vsi zaposleni sedeli v enakih pisarniških kabinah. "Nikoli nisem mogla najti svojega šefa, ker so mi rekli: 'Ne verjamemo v kotne pisarne. Vaš šef je zunaj z ljudmi.' To ni pomenilo, da nisem imela šefa; to je le pomenilo, da je bil skrit in da smo se pretvarjali, da delamo v demokratičnem okolju. In enako velja za ameriško oblačenje. Pretvarjamo se, da je demokracija."
View this post on Instagram
Prikrito bogastvo je v času recesije leta 2008 pomenilo obliko samozaščite. Premožni kupci so svoje nakupe nosili v neoznačenih rjavih papirnatih vrečkah in se namesto kričečih logotipov odločali za klasične in minimalistične blagovne znamke, zaposleni na Wall Streetu pa so svoje profesionalne obleke zamenjali za bolj vsakdanje, da si ne bi nakopali jeze množic. Takratna stilska direktiva za bogate je izhajala iz strahu, da bi zaradi pretiranega luksuza izstopali in postali tarča ostalih 99 procentov. Zdaj pa je direktiva namenjena nam, 99 odstotkom, in predstavlja fantazijo trajnosti in sigurnosti v svetu nadomestljivih, začasnih in hitro zastarelih produktov. Neskončnokrat rekontekstualiziran, a v svoji osnovi klasičen, povzdignjen, nevtralen in umirjen preppy slog, lahko nosi kdorkoli. Tudi Trufelman je bila presenečena, ko je od napovedovalcev trendov slišala, da se stil starega denarja vrača, vendar je v njem tudi sama kmalu uspela videti privlačnost. "Zdaj, ko je bogastvo za večino nedostopno bolj kot kadarkoli prej, so ljudje ugotovili, da se pretirano delo ne izplača", pravi pisateljica Sarah Jaffe. Zavedajo se resnosti svojega realnega položaja in iščejo vsaj estetski izhod v slogu, ki temelji na stabilnosti in udobju. "Celo navdušenje nad obalnimi babicami, kot sta Martha Stewart in Ina Garten, se zdi kot priznanje dejstva, da se nikoli ne bomo mogli upokojiti", dodaja Jaffe.
View this post on Instagram
Stari denar je slog, ki nasprotuje glorificirani ultra produktivnosti in futurizmu ter se vrača k bolj ležernemu, retro idealu, v katerem si dejansko lahko pustiš uživati. To je slog, ki ga je potrebno razložiti: "Iz slike ne moreš razbrati, iz česa je narejena luksuzna Loro Piana pletenina. Za to moraš biti tam in se je dotakniti. Takšno vedenje je uspelo obiti vse družbene kanale, zato so ga ljudje seveda lačni". Lačni smo izkustev, ki jih nimamo, lačni uresničitve sanj, ki je vidimo v življenjih drugih, lačni znanja o tem, o čimer ga ne moremo pridobiti. Tihi denar pa je slog, ki v sebi nosi zgodbo in zato v ljudeh vzbudi radovednost. Zato ni dovolj reči le "'Poglej mojo čudovito obleko", ampak "Moja obleka je čudovita in tu je utemeljitev za to".
View this post on Instagram
"Ko se modni cikel pospeši, se moraš zanesti na nostalgijo", trdi Trufelman, ki v oživljanju preteklih trendov in recikliranju uporabljenih kosov vidi ekonomski imperativ. Prav tako pa je premožen slog koheziven, potrošniku razumljiv in zanesljiv. Točno veš, kaj pričakovati od njega, ker ne označuje le estetike, temveč življenjski slog. Ko npr. vidiš kabelsko pleten pulover, takoj pomisliš na golf, jahte in glamurozna druženja v počitniških vilah. Slog tihega denarja je arhetip, ki nikoli ne gre iz mode, ki je vedno smiseln in konsistenten, ki se sklada s tem, kar vemo, da si zaslužimo. A včasih je edini način, na katerega si lahko predstavljamo lastništvo nad lepimi, razkošnimi stvarmi, ta, da smo bili rojeni bogati.
View this post on Instagram
Ključna manipulativna nebuloza kapitalističnega sistema leži v njegovi obljubi udobnega življenja, ki je pogosto nedosegljiv tudi z bizarno trdim delom. Vizualna podoba starega denarja ponuja vsaj delni eskapizem; lahko si privoščimo kakšen zares kakovosten kos, ki se ga naučimo dobro kombinirati in nam posledično vlije nekaj luksuzne samozavesti. Četudi lažne.
Fotografije: Profimedia
