Nova Elle vas že čaka v vaši najljubši trafiki. Vzemite jo s sabo na svoj poletni oddih in naj vam dela družbo na plaži, ob bazenu ali na domačem balkonu. Čudovito poletje vam želimo!
Ste na potovanjih že kdaj delili sobo z nekom, ki ni bil vaš partner ali vaša najboljša prijateljica? Ne, ta uvodnik ni mišljen kot povabilo k nepremišljenim nočnim avanturam, ko jo boste mahnili na zasluženi dopust. Tokrat razmišljam o tem, kako je mogoče intimo osebnega prostora prilagoditi sopotniku do te mere, da vam in njemu ni nelagodno in se ob tem, da delite sobo, še dobro zabavate. Z Ajdo bi rekli, da se je zgodil pravi team building.
"Petra, veselimo se izleta z vami, in če nimate nič proti, bi si sobo delili s sodelavko." Za hip sem ostala brez besed oziroma nisem niti vedela, kaj bi lahko bil pravi odgovor, zato je gospodična svoj predlog opravičila: »Prenočili bomo v res majhnem butičnem hotelu.« Seveda temu ne nasprotujem, a veliko bolj bi bila vesela lastne sobe. Ne vem, kako se je na skupno ponudbo odzvala sodelavka, a moja zavrnitev gotovo ne bi bila diplomatski odgovor. Privolila sem, da z Ajdo prenočiva v sobi številka 17.
Zakaj me dejstvo, da bom sobo delila z nekom, s katerim v osebnem prostoru nisem tako sproščena kot s partnerjem, spravlja v zadrego?
Ne nazadnje sem v mladosti ničkolikokrat prenočila s popolnimi neznanci. Prvič v Amsterdamu, kjer je bil skupni dormitorij bolj podoben vojaški kasarni s 40 posteljami. Ker dve noči nisem zatisnila oči niti za minuto, smrčanje prisotnih je sobo namreč spremenilo v pravi živalski vrt, sva XL-prenočišče zamenjala za XS-različico. V njej sva prostor delila s še enim parom, ki pa ga zgolj zavesa, ki je delila najin osebni prostor od njunega, ni prav nič ovirala, da si ne bi vse noči izkazovala globoke privrženosti. Mislim, da je bila izkušnja z rjovečimi divjimi mačkami vseeno boljša opcija. Nazadnje sem svoje večerne in jutranje rituale delila z dvema neznanima ženskama, ko sem pred 17 leti v Toskani prespala v krščanskem hostlu. S partnerjem takrat še nisva bila poročena, zato nama v njihovih prostorih ni pripadla skupna nočitev. Dejstvo, da se z Ajdo poznava dovolj, a vendar ne toliko, da bi me ponoči poslušala govoriti v snu, je bilo razlog, da ji zaupam svoje pomisleke in skrbi, preden nama podelijo skupni ključ.
Hitro sva ugotovili, da zaradi skupne nočitve nisva edini v zadregi.
Kar nekaj udeležencev se je v zameno za lastno sobo odločilo, da raje prespijo stran od glavnega prizorišča večernega dogajanja. Da je življenje vseh ljudi sestavljeno iz primarnih potreb, med katere spadata tako velika kot mala potreba, sem se naučila v skupnih kopalnicah v kampih. Tudi vrsta za tuširanje mi od takrat ni tuja, zato zlahka počakam, če želi kdo v kopalnico prvi. Veliko bolj kot to me je skrbelo, da bom zaradi nočnih vzklikov kratila spanec sostanovalki za eno noč. In pa moje nenapovedano jutranje pokašljevanje (občasno bi me lahko zamenjali s strastno kadilko, čeprav sploh ne kadim) ter potencialna želja sopotnice po prižgani klimatski napravi (te res ne prenesem). Mi boste verjeli, če vam zaupam, da so sodelavko in v pogovoru sodelujoče udeležence čudovitega potovanja na Kornate in v Narodni park Krka skrbeli zelo podobni 'izpadi'? Ko smo o njih spregovorili naglas, pa so postali le še dobra osnova za glasen smeh.
Tisto noč nisem govorila v snu, sem pa zjutraj zmerno kašljala (prepih na ladjici je naredil svoje). In namesto da bi se po tem, ko sem zapustila kopalnico, Ajdi še pol ure opravičevala za zvočno kuliso, sem se ji zahvalila, da je delila sobo z menoj. In ne samo za to. Le kdo bi mi lahko v tako kratkem času priskrbel toliko uporabnih napotkov, kako upravljati družbena omrežja, če ne prav Ajda.
P. S. Na strani 36 si lahko preberete izvrsten prispevek o tem, zakaj je dobro, da se za podobna dejanja, kot je bila moja izkušnja z deljenjem sobe, prenehamo stalno opravičevati. Ne boste verjeli, ampak prav z opravičevanjem velikokrat dosežemo nasprotni učinek.
