Zvezda modne revije je bila obleka Helix Nebula, ki jo lahko brez pretiravanja opišemo kot nosljivo umetnino. Prekrivalo jo je 30.000 ročno pihanih steklenih kroglic, ki so kot mehurčki ali biseri lebdeli nad telesom, okoli ramen pa sta se ovijali dve stekleni cevi, napolnjeni s plazmo. Ko je oblikovalka z roko podrsala ob steklo, so se svetleče niti plazme odzvale – plazma je namreč občutljiva na magnetno polje človeškega telesa. Obleka je tako dobesedno zaživela, žarela in prasketala kot kozmični vihar.
Že prej se je na pisti pojavil še en osupljiv kos: obleka z oprsjem iz akrila, v katerem se je v rumeni svetlobi razkril razvejan, drevesu podoben vzorec – tako imenovana Lichtenbergova figura. Ustvaril jo je znanstvenik in inženir Dale Sulak, ki je z delčnim pospeševalnikom v akrilni blok ujel ogromen električni naboj. Ko se je energija sprostila, je elektrika skozi material predrla razvejane, fraktalne poti. Sulak je obleko poetično opisal kot »fosilni ostanek strele«.
Van Herpen razvoja svojih materialov ne jemlje z rezervo. Njene raziskave so jo popeljale vse do laboratorija za fiziko delcev CERN, lani pa je v eno od oblek vključila kar 125 milijonov bioluminiscenčnih alg, ki so oddajale modrikast sij. Plazma, ki je po besedah astrofizikov snov zvezd in kar 99 odstotkov vidnega vesolja, na Zemlji ni pogosta – srečamo jo predvsem v obliki strele in polarnega sija.
Futuristično revijo so dopolnili nežni til, kinetične strukture, fraktalni vzorci in materiali, ki spominjajo na severni sij. Kovinasta organza se je valovila kot tekočina, lasersko rezan žamet pa se je z zavijanjem ovijal okoli robov v slogu secesije.
