Sanja Grcić je uveljavljena oblikovalka, ki skrbi tudi za prihodnost slovenske mode. Pripravili smo vam obširen intervju z njo.
Trije kratki odgovori Sanje Grcić:
Slovenska moda je: IZMUZLJIVA
Barva pomladi je: DIŠEČA
Hlače ali krilo? HLAČNO KRILO
V&O
Kaj ste v prvi vrsti, kostumografinja, stilistka ali oblikovalka?
V prvi vrsti sem Sanja, navdušena športna navijačica in ljubiteljica dobre hrane, vina in umetnosti. Vse drugo je v drugi vrsti po vrstnem redu: oblikovalka, kostumografinja, stilistka, pa še kaj bi se našlo.
Kakšno žensko predstavlja FIRMA by Sanja?
Firma by Sanja ni blagovna znamka takšnih ambicij, da bi bila ambasadork oz. da bi predstavljala kakšno žensko, želi pa si, da bi njo predstavljale pogumne, neustrašne, vsakdanje ženske, ki preživljajo življenje iz dneva v dan.
Vaše kolekcije izhajajo iz, kot ste sami rekli, zaničevanih kosov iz modne preteklosti. Zakaj črpate navdih prav tam?
Mar ni najbolj zanimiva stvar na svetu spremljati pot nečesa ali nekoga od zaničevanja do popularnosti, ali obratno, od zvezd v pogubo. To so vprašanja, ki me v oblikovanju konceptualno resnično zanimajo, pa ne samo v zvezi z izdelki.
Kaj je SOTO, kaj je njegov namen?
Društvo SOTO je, kot pove njegovo dolgo ime, Društvo za Sodobno Slovensko Oblikovanje Tekstilij in Oblačil. Njegov namen je, da slovensko in mednarodno javnost seznanja z izdelki, eksperimenti, novostmi in dosežki slovenskih oblikovalcev tekstilij in oblačil.
SOTO organizira tudi potujočo razstavo Made in Slovenia. Kaj takšna promocija pomeni za slovensko modo?
Made in Slovenija je nastala novembra 2015 in je že gostovala na Dunaju, v Ljubljani in Pragi. Takšna promocija za slovensko oblikovanje tekstilij in oblačil (to ni le modna razstava, ampak tudi razstava tekstilnih izdelkov za dom) pomeni direktno komunikacijo sodelujočih oblikovalcev z medijsko in strokovno javnostjo ter z odjemalci izdelkov oziroma kupci. Ko predstavljaš svoje kolekcije na tednih mode, sploh nimaš občutka, kdo so ljudje, ki gledajo tvojo predstavitev, ali bodo ravno oni kupili tvoje izdelke. Takšna prodajna razstava da direktne odgovore na vprašanja, kako te sprejemajo mediji, stroka in publika v različnih koncih sveta. Za slovenske oblikovalce, ki nimamo razvejenih prodajnih poti, je to velika priložnost za predstavitev svojega dela javnosti in neprecenljiva izkušnja, ki bo, upam, odpirala vrata tudi naslednjim generacijam oblikovalcev.
Lahko primerjate odziv na razstavo med Ljubljano, Dunajem in Prago?
Težko jih primerjam, ker so bile organizirane in izvedene zelo različno, pa tudi na Dunaju in v Pragi smo se predstavljali prvič, v Ljubljani pa nas že vsi poznajo. Vseeno lahko povem, da me je praška izkušnja zelo presenetila. Predstavili smo se na oblikovalskem festivalu DesignSupermarket v štirih nadstropjih Kafkove hiše skupaj s stotino drugih oblikovalcev iz vsega sveta. Čeprav je za obisk razstave bilo treba plačat vstopnino, so obiskovalci čakali na vstop v dolgih vrstah. Razstavo je obiskalo med 500 in 1000 obiskovalcev na dan, kar je za slovenske razmere nepredstavljivo. Pri nas lahko le sanjamo tako socialno, starostno in drugače pisano publiko, ki se iskreno zanima za oblikovanje. Skoraj vsi vodilni češki časopisi so objavili novico o festivalu na naslovnicah ali kot večstranske objave in povsod so bile fotografije naših izdelkov. Vsak dan so prihajali lastniki konceptualnih trgovin iz Prage in se zanimali za nakupe različnih slovenskih blagovnih znamk. Resnično smo se počutili kot zvezde.
Po drugi strani moram povedati, da je bilo tudi v Ljubljani opaziti napredek v dojemanju modnega oblikovanja, čeprav takšnega odziva, ne medijskega, ne pri trgovinah, ne pri obiskovalcih ni bilo. Predvsem si je razstavo večkrat ogledalo veliko število kolegov iz drugih področij kulture in umetnosti in na ogled so celo pripeljali svoje mednarodne goste. Ogromno turistov, tujih in domačih, je bilo izjemno navdušenih nad postavitvijo razstave in prikazanimi izdelki. Nakupovalci so bili iz različnih koncev sveta, od Italije, ZDA do Japonske. Ljubljana kot nastajajoča turistična atrakcija bi zares morala imeti stalno trgovino slovenskega oblikovanja, namenjeno domačim in tujim kupcem, obiskovalcem in turistom. To je edina prava pot za slovensko oblikovanje, ki je oblikovalci ne moremo prehoditi sami; mestna kulturna politika je zaenkrat žal še nezainteresirana za razvoj kreativnih industrij v povezavi z turizmom.
Kot stilistka in kostumografinja sodelujete na marsikaterem področju, s katerim medijem se najraje ukvarjate?
Sem tipična predstavnica prekariata v kreativnih industrijah. Delam, kar je za delati v tem trenutku in pri tem nimam veliko časa za izbire in premišljevanja o tem, s čim se najraje ukvarjam. Ko dobim posel v teatru, delam teater, ko dobim film, delam film, ko ni ničesar od tega, oblikujem svoje kolekcije ali si izmislim razstavo. Čeprav moje življenje izgleda blazno razburljivo in privlačno, v resnici lani nisem bila na poletnih počitnicah in od avgusta do danes nisem imela niti enega prostega dneva, niti ene sobote, nedelje, novega leta, praznika. Vsak dan vstanem ob šestih zjutraj in delam tisto, kar je ta dan na vrsti: stajlingi za televizijo, kostumi za teater in film, oblikovanje za umetniške projekte, razstavljanje po celem svetu, prodajanje in svetovanje v trgovini Zoofa, pisanje poročil, odgovarjanje na intervjuje, računovodstvo, prijavljanje na razpise, čiščenje stanovanja, kuhanje ,... Sama se najraje ukvarjam z vsem tem, zato mi nič od tega ni težko. Sem popolna sužnja ideologije kreativnih industrij in ustvarjalca, ki je pripravljen narediti vse le za to, da lahko opravlja svoje delo.
Z New Yorkom imate poseben odnos. Kdaj se naslednjič snideta?
Zadnje dve leti sem imela ogromno obveznosti v Evropi: snemanja dolgometražnih filmov Idila in Psi brezčasja, snemanja umetniških filmov s Jasmino Cibic (London, Budimpešta, Beograd, Ljubljana), več gledaliških in plesnih kostumografij, predstavitev na London Design Weeku, razstave SOTO na Dunaju in v Pragi, tako je za NY na mojo veliko žalost zmanjkalo časa. Zdaj ga že pošteno pogrešam, tako da mu za letos napovedujem obvezen randi.
Poudarjate, da se slovenski oblikovalci preveč omejujejo z mejami naše države. Kje vi vidite možnost prodora v tujino?
Mislim, da se mlajše generacije ne omejujejo več z mejami, ampak odhajajo v tujino na dodatno izobraževanje ali v službo takoj po končani fakulteti, kar bo za slovensko oblikovanje dolgoročno predstavljalo velik problem, o katerem po starem dobrem slovenskem običaju sedaj nihče ne razmišlja. Opažam, da se nove, neodvisne blagovne znamke ne pojavljajo in ne razvijajo več tako hitro in v takšnem številu kot v preteklih letih. Young@Squat je bila zadnja resna pobuda novih, mladih blagovnih znamk, toda skoraj polovica ekipe je že v tujini.
Pomankanje realnih poslovnih priložnosti mlade oblikovalce odvrača od ideje, da bi se podali na neodvisno poslovno avanturo. Popolnoma jih razumem. V medijih se je fino pohvaliti, da imamo v tujini nadvse uspešni Laro Bohinc in Natašo Čagalj, ampak mišljenje, da obe kakor koli vplivata na slovensko modo, je nevarna utopija. Glede prihodnosti slovenskih oblikovalcev v svetu sem zelo optimistična, glede prihodnost slovenske mode pa sem bolj pesimistična kot kadar koli prej. Žal ne vidim ničesar več.
Tekst: Tadeja Ogrizek
FOTO: Matjaž Tančič, Petra Cvelbar, Nejc Saje, Matjaž Očko in osebni arhiv
Novo na Metroplay: “Če narediš veliko, lahko izbereš najboljše” | DAVID TAVČAR, ELLE DEKOR 2024