Smrt in z njim povezano žalovanje sta dve izmed tem, ki se ju želimo v sodobni družbi na veliko izogniti in se ju trudimo (hote ali nehote) umakniti iz medijskega in splošnega družbenega okolja. - BRIGITA CHUUYA
Bolj kot jima želimo ubežati, močneje se nas dotakneta, ko izgubimo osebo, ki nam veliko pomeni. Smrt in z njo povezano žalovanje je naraven proces, ki se zgodi ob izgubi. Poleg rojstva, je smrt trenutek, ki čaka vsakega izmed nas. Ob tem se hitro pojavi vprašanje, zakaj je žalovanje tako boleče in tako težko, če je to nekaj naravnega, ki se zgodi vsakemu posamezniku? Žalovanje se občuti boleče, ker imamo občutek, da nam je nekaj zelo pomembnega odvzeto, prav tako pa imamo občutek, kot da si nikoli več ne bomo mogli v celoti osmisliti življenja in se nasmejati od srca. Občutek je, kot da se je naše srce zlomilo. Smrt nas vedno prizadane. Bodisi ob dlje časa trajajoči bolezni bodisi ob nenadni smrti. Vedno imamo občutek, da se je zgodila prekmalu ali da bi morali še to narediti, tisto povedati... Žalovanje pa je težko tudi zato, ker se ob tem soočimo s svojo umrljivostjo in s svojo smrtjo. V svetu, kjer je veliko stvari popravljivih in kjer imamo občutek, da lahko vse nadomestimo, nam je to težje sprejeti in tudi razumeti.
Ko se dotikamo žalovanja, pogosto pozabimo, da ne žalujemo samo za osebami, ki smo jih izgubili...
...ampak žalujemo vedno, ko imamo občutek, da nam je nekaj dragocenega odvzeto. Na primer žalujemo lahko tudi za izgubo delovnega razmerja, prekinitvijo/oddaljitvijo prijateljstva, izgubo hišnega ljubljenčka, finančnega položaja in še mnogih drugih stvari. Žalovanje bi lahko opisali kot enega najmočnejših bojev, ki se dogajajo znotraj nas. Popolnoma normalno je, da ob izgubah doživljamo globoko žalost dlje časa. Žalovanje je zelo oseben proces, zato tudi ljudje reagirajo tako močno, ko jim kdo začne govoriti, kako bi naj žalovali, ali da morajo enostavno naprej. Cilj žalovanja ni, da pozabimo na osebo, ki smo jo izgubili, ampak si z zavedanjem, da te osebe ne bo več z nami, na novo osmislimo življenje.
V času pandemije smo videli, kako zelo je proces žalovanja potisnjen na stran, ter kaj je resnično dragoceno.
Ta kriza nas je naučila, da se moramo naučiti žalovati za izgubljenim. Pri marsikomu so se negativni občutki in čustva (strah, tesnoba, osamljenost...) ob izgubi v tem času potencirali, saj je bilo ljudem odvzeto več stvari hkrati. Marsikdo se tudi ni imel možnosti posloviti od pokojnika, pri drugih je bilo dolgo čakanje na zadnje slovo ali je bila žalna slovestnost zelo okrnjena. Prav tako je marsikdo ostal popolnoma sam s svojimi občutki, saj trenutna situacija ne omogoča druženja. Zato je še toliko bolj pomembno, da si dovolite proces žalovanja in poskrbite zase na način, ki vam najbolj ustreza.
Če povzamemo vse skupaj, lahko rečemo, da je žalovanje naraven, oseben, individualen proces, ki zahteva svoj čas.
Bližnjic in hitrih poti ni.
Če jih iščemo, se nam lahko zgodi, da nas nenaslovljena čustva in občutja presenetijo takrat, ko jih sploh ne pričakujemo. Z žalovanjem izkažemo na nek način tudi spoštovanje sebi in pokojniku. Pri žalovanju se ne primerjajte z drugimi, saj ima kljub podobnim fazam, vsak svojo, individualno izkušnjo. Upam, da boste iz izkušnje žalovanja prišli okrepljeni. Želela pa bi povedati tudi to, da je dobro, da ste pri tako intenzivnem procesu, kot je žalovanje, pozorni nase, da sami sebi izkazujete veliko sočutja, predvsem pa da ste nežni s seboj.
Napisala Brigita Chuuya, mag. zakonskih in družinskih študijev, doktorska kandidatka Univerze v Ljubljani, zakonska in družinska terapevtka stažistka. Pomembne večletne izkušnje z različnimi skupinami ljudi pridobiva v organizaciji, kjer je zaposlena, saj se dnevno srečuje z mladimi, družinami, pari ter z otroki.
Fotografije: Osebni arhiv
